Maja Klemenčič je z nami odkrito spregovorila o shizofreniji. Gre za duševno motnjo, ki povzroča motnje v delovanju možganov. Maja se je z diagnozo srečala precej mlada.

Zbolela je pri 22 letih. “Dogajalo se ni nič groznega, nekaj, kar bi normalen človek dal čez, jaz pa sem bila k temu nagnjena in sem utrpela psihozo. Gre se za to, da so me fantje malo zafrkavali, mi sledili. Bila sem mlada, malo so me fotografirali, in v moji glavi je zrasel prepričanje, da me bodo ubili,” je pojasnila in dodala, da je iz tega, je nastala psihoza, da jo lovi mafija.

Zapirala se je v stanovanje, imela je občutke, da jo lovijo, ji prisluškujejo in da ima vgrajen čip. Nekega dne je šla do policije in jim rekla, da jih bo mafija ubila: “Rekla sem jim, da bom storila samomor. Policaj je videl, da nekaj ni okej in rekel, če bi šla tja, kjer so zaščitene priče. Poklical je rešilca.” Prva dva dni v bolnišnici ni vedela, kje je. Tam je preživela dva meseca: “Pobirala sem se leto in pol, gre za poškodbe možganov. To težko razložiš, to vedo tisti, ki to doživijo.”

Na tem mestu doda, da je hvaležna očetu, ker je bil dovolj odprt in ji že, preden so jo hospitalizirali dejal: “Tebi morda malo tekočina v možganih narobe teče.” Ko je bila v bolnišnici, ni čutila stigme, ravno zaradi njega. Teden dni preden je zapustila bolnišnico, so jo pripravljali na to, da se bi, ko se vrne domov, ne bi počutila stigmatizirano.

Na tem mestu poudari, da je stigma blazna: “Ljudje, ki imajo duševne bolezni ne povedo, ko so na antidepresivih, ne povedo. Diagnozo skrivajo in to je zelo narobe.”

“Če želimo stigmo razbiti je potrebno resnici pogledati v oči”

“Veliko shizofrenikov je agresivnih, med njimi so vsiljene misli, ki so lahko agresivne, pride do tragedij,” pojasni v nadaljevanju: “Prvi problem je, da ljudje ne jemljejo zdravil, ravno ravno zaradi stigme. Ljudje želijo vse pomesti pod preproge. Zdravila imajo stranske učinke, ki jih je včasih težko prenašati. Včasih je težko, da misliš, da se ti bo zmešal. Ampak treba jih je jemati, treba je hoditi psihiatru, in tega bi bilo 50 procentov manj.”

Sama ni agresivna navzven, če se znajde v psihozi, roko položi nase: “Mislila sem, če me hočejo oni ubiti, se bom raje sama. Če me takrat policist ne bi poslal v Polje, bi si sigurno kaj naredila. Bila sem prepričana, da me bodo ubili in na koncu nič od tega ni bilo res. Zato je treba to bolezen resno jemati.” 

“Močno sem se zredila, leni smo shizofreniki, apatični”

Zdravila jemlje že dvanajst let. “Že dolgo časa sem stabilna zavoljo zdravil. Imamo pa druge negativne simptomatike in nismo polno funkcionalni.” Žal pa se je soočila še z eno težavo, in to je alkohol. “Nikoli ni šlo za prekomerno pitje, a sem, kljub temu da sem jemala tableta, sem pila alkohol. To je zelo pogosto pri shizofrenikih, da si živčne težave lajšajo z alkoholom. Kombinacija je lahko usodna, meni je počila žila v glavi.”

“Za mene se je življenje pri 22 letih končalo”

“Izgubila sem prijatelje, službe, zdravje, vse, kar je pomembno. Bila sem diagnostificirana tudi s kognitivno motnjo in mi je bilo odsvetovano, da nadaljujem s študijem,” pripoveduje: “Ne moreš služiti, nimaš denarja, si na socialni podpori, se zapiraš, nimaš za kavo in si socialno izključen.”

“Če ne bi utrpela shizofrenije, ne bi postala slikarka”

Majina strast je umetnost: “Rada sem ustvarjala in sem zagrabila to priložnost. Pomaga, kot da bi bilo usojeno, da tako pride. Psihiater je rekel imate blagoslov in prekletstvo. Shizofrenija je prekletstvo, blagoslov je ustvarjanje.”

Težko se je sprijaznila tudi z dejstvom, da ne bo mogla delati: “Da sem problem jaz, ne pa delodajalec, bila sem neproduktivna. Poslabšala se mi je anksioznost. Bilo je tako hudo, da sem na poti domov šla direktno v Polje. Imela sem težave, dokler mi ni psihiater povedal, da naj postanem pri umetnosti in pozabim na službo.”

“Bolezen uničila odnos z očetom”

“Določeni ljudje bolezni ne razumejo. Razumeli bi, če bi delala scene, bila v bolnišnico, tako pa vidijo, da si len, da ni nič od tebe. Za očeta in družino je dejstvo, da sem lena, da nisem bolana in dokler sem lenuh, si nobene pomoči ne zaslužim. Žal je zelo pomembno, da da družini podporo, jaz je nisem imela in je še danes nimam,” opiše.

“Vedno moraš verjeti vase. Ljudje bodo slej kot prej obupali nad tabo, sam pa ne smeš nad sabo nikoli.”

Celoten pogovor lahko poslušajte spodaj.

Uredništvo

See author's posts