Tomi Jakša, predstavnik Inštituta zlata pentljica, je pri 18 letih, leta 2017, izvedel za diagnozo, ki mu je obrnila življenje na glavo.

Izvedel je, da ima raka. Na diagnozo je čakal kar pol leta. “Na nogometni tekmi sem se poškodoval, bil sem športnik in ena nogometna tekma me je rešila,” nam je povedal uvodoma. Dobil je udarec v levi gleženj, kost je počila in se ni celila, kar je nakazovalo, da lahko gre za kaj drugega. Zdravnikom sprva ni bilo jasno, zakaj se stanje ne izboljšuje.

“Beseda rak, ko ti nekdo to reče, te sesuje, prizemlji te in ti pove, da življenje ni poslano z rožicami.”

“Poklicali so me iz onkološkega oddelka pediatrične klinike, da gre za diagnozo rak. Takrat se tega ni takoj zavedal. Bil je grozljiv klic,” opiše Tomi. “Bil sem v 3. letniku srednje šole. Brezskrbnost je kmalu prerastla v nek težek položaj. Beseda rak, ko ti nekdo to reče, te sesuje, prizemlji te in ti pove, da življenje ni poslano z rožicami.”

“Lepo je, da se zjočeš, da sam sebi rečeš to je zdaj to. A se moreš čim prej postaviti na noge. Sam po sebi sem bil pozitiven, zmeraj sem pomagal ljudem, želel sem postati poklicni gasilec in športnik. To mišljenje mi je pomagalo. Saj te beseda rak uniči v tistem trenutku, a moreš se boriti, ker nimaš druge. Če se boš smilil sam, sebi lahko padeš v brezno, iz katerega ne moreš,” opiše.

Tri dni po klicu je prišel na onkološki oddelek in takrat so se začele preiskave. “Ne vem, če kakšne preiskave niso naredili, ampak po tem tednu so se začele kemoterapije, tisto te pa uniči in si brez energije totalno, ampak si moreš vsiliti voljo.”

Odločil se je za amputacijo

“Po mesecu kemoterapij so prišli do mene kirurgi, ki so mi dali dve možnosti, rekonstrukcija noge ali amputacija. Odločil sem se amputacijo. Pri rekonstrukciji bi mi nogo rekonstruirali in fiksirali, ne bi bila funkcionalna. Imel bi jo, videz bi bil normalen. Ker nisem človek, da bi me videz motil nisem niti pomislil, da bi nogo imel zaradi videza. Želel sem le funkcionalnost.”

“Rekel sem si, Tomi, zbudil se boš brez noge”

In ravno športni duh mu je pomagal, da je lažje prebrodil vse težave: “Šport me je rešil iz tistega, da sem se lahko dobesedno ponovno postavil na noge. Največje zasluge dajem športu in družini.” Spomni se trenutka pred operacijo: “Rekel sem si, Tomi, zbudil se boš brez noge, takrat bo šlo zares. Naj ti ne bo hudo naj ne bo presenečenja. Ko sem se zbudil sem vedel, da noge ni. Enostavno nimaš izbire, zato se moreš boriti naprej. Po amputaciji je sledilo sedem mesecev kemoterapij.”

Cilj: vrnitev v šport

“Sama rana na nogi se mi zaradi kemoterapij ni celila, trajalo je skoraj pol leta, da sem šel na rehabilitacijo na Sočo.” Ko je dobil protezo, je čutil, da je to nov začetek: “Bil sem najsrečnejši človek, ko sem se lahko po 7 mesecih spet postavil na noge, brez bergel, brez invalidskega vozička in rekel sem si: To je zmaga in na tem sem le še gradil.”

Njegov cilj je bil, da se znova vrne v šport: “Mesec dni kasneje sem se znova vključil v družbo.” Danes je član reprezentance odbojke sede. Igra se podobno kot odbojka sede, le da je igrišče manjše, prav tako je mreža postavljena nižje.  Sam rad probava številne športe, med drugim je poskusil tudi smučanje na vodi: “Sem trmast in sem hotel dokazati, da se to da. Smučam tudi na snegu.” Tudi teče in kolesari, želi se preizkusiti še v teku na smučeh in paraplezanju. To mu predstavlja izziv.

“Je to umetna noga, si ti robot?”

“Zmeraj se mi zdi, da ljudje ne znajo pristopiti do tega, rečejo mi, da sem ubogi. Nisem ubogi, to je del mene, sem to, kar sem. Potrebno je ozaveščati, tudi o tem, kako pristopiti do nekoga, ki je brez noge, drugačen. Mi nismo ubogi, smo drugačni. Otroci velikokrat pristopijo do mene in vprašajo, kakšno nogo pa imaš? Je to umetna noga, si ti robot? Starejši so tisti, ki ne znajo pristopiti, otroci pa so le otroci,” pove.

Celoten pogovor je na ogled spodaj.

Uredništvo

See author's posts