V oddaji Moja zgodba smo gostili Barbko Špruk. Žensko, ki je na lastni koži občutila anksioznost, depresijo, bila večkrat hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici in kljub številnim padcem znova polno in srečno zaživela.

Zaprla se je v hišo, saj se je bala, da bi srečala svoje sošolce

Prvič se je z depresijo soočila po koncu osnovne šole: “Doživela sem medvrstniško nasilje, zmerjanje, žaljivke, vpitje. In vse je za mano prišlo konec srednje šole.” Sama prihaja z vasi. Nad otroke z vasi so se pogosto spravljali tisti, ki so živeli v mestu. Svoji mami je to omenila le enkrat, a jo je bilo precej sram, saj so jo sicer poznali kot veselo punco, polno optimizma. Čez čas se je odpravila do socialne delavke, ki ji je dejala: “Kaj pa mislite, da bo na drugi šoli kaj bolje?” Po tistem se je zaprla vase. “Spomnim se, kako sem komaj čakala vikend. Z nedelje na ponedeljek sem imela panične napade. Zato vse opozarjam, nujno obvestite nekoga ali pojdite na policijo, vztrajajte pri kom od odgovornih. Jaz bi morala vztrajati. Iti k ravnatelju. Če vam kdo zapre vrata, pojdite naprej.”

Čez čas je padla v depresijo, se zaprla v hišo, saj se je bala srečati svoje sošolce: “Nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Nihče ni mogel zaznati, da sem v hudi stiski. Vsaka družina ima svoje stiske in križe, hvala bogu, da sem imela podporo doma, čeprav nas je bilo šest otrok in velikokrat smo starejši skrbeli za mlajše. Radi smo se imeli, ampak vsega si nismo upali povedati staršem, da jih ne bi obremenjevali. Ne želiš nikogar obremenjevati, ker misliš, da boš zmogel sam, a dobro je, da te starejši slišijo.”

Včasih je stekla iz razreda, vsa objokana, a nihče ni temu posvečal pozornosti. “Hudo je narobe, ker se o teh tematikah ne govori, pa vsi vemo, da je medvrstniškega nasilja ogromno. Veliko otrok se spravlja na šibke otroke.”

“Moj občutek je bil, da nikomur ni v interesu, da ozdravim”

Ko je končala srednjo šolo, je začela iskati službo: “Zaprla sem se v svoj svet, jokala sem, nisem videla razloga za življenje.” Njena mama ji je takrat stala ob strani, bila je šokirana, da ni opazila, da je deležna nasilja. Da bi ji pomagala, je celo pustila službo. Zdravniki, psihiatri so ji postavili različne diagnoze. “Ker nimajo časa. Po petih minutah težko spoznaš človeka. Nekaj minut, potem pa te izpustijo iz pisarne.” Meni, da se nekateri prehitro odločijo predpisati tablete, čeprav je jasno, da bi moral biti na prvem mestu pogovor. Čez čas je bila hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici Ljubljana-Polje. “Ljudje v bolnišnicah potrebujejo pogovor. Hvala bogu, da smo se lahko pogovarjali s čistilkami in natakarico. Tam ni časa za pogovor, zato se resno vprašaš, kako ta sistem deluje. Moj občutek je bil, da nikomur ni v interesu, da ozdravim,” pove.

“Smo v 21. stoletju, čas je, da se začnemo pogovarjati, da imamo sočutje, čut za sočloveka, ne da poteka ta stari nehuman način, kjer se hitro predpišejo tablete in diagnoze in človeka postavi v neprijetni položaj, ker vidi, da svojega problema ni rešil,” pove.

Hospitalizirana je bila tudi v psihiatrični bolnišnični Pohorski dvor: “Sem ena izmed zadnjih, ki sem videla žensko zaprto v mrežo. V prostoru velikem, kot je vaš studio, je bilo 20 postelj, med nami pa je bila ženska v mreži. A mislite, da je to dobro za duševno zdravje človeka, ko vidi nekoga zaprtega v mrežo? Pa da ne govorim o privezih, ki so standard.”

Večkrat si je želela vzeti življenje

“Moja izkušnja iz bolnišnice je bila, da tisti, ki so bili pridni in so vzeli tablete, so z njimi lepo ravnali,” je dejala in dodala, da so tisti, ki tablet niso želeli, bili pogosto privezani, tudi z jermeni. Pokojni soborec jo je prosil, naj vzame vse, kar ji dajo, če želi znova priti ven. Neštetokrat, več kot desetkrat, si je želela vzeti življenje. Danes poudarja, da naj vsi, ki jemljejo tablete, preverijo stranske učinke. “Piše, da lahko povzročajo samomorilne misli, neutemeljen strah … Previdnost!Nekaterim lahko rešijo življenje, na drugi strani pa smo tisti, ki so nam povzročili samomorilne misli,” doda. Nekoč je morala pojesti tudi po 20 tablet dnevno. Leta 2008 ji je začelo odpovedovati telo, ni mogla več zadrževati vode, nosila je vložke, bolela jo je glava, vleklo ji je vrat.

“Vsa zdravila sem čez noč vrgla v koš. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe z zdravili. Ampak pozor, tega ne priporočam nikomur, to je zelo nevarno, ker se ti lahko po domače povedano zmeša,” poudarja.

Sama je mislila, da bo umrla, včasih je cele dneve jokala in molila, da bi lahko šla čez ta pekel. “Nato se je po štirinajstih dnevih zgodil čudež. Odtegnitvenih simptomov ni bilo več, je bil pa strah, kaj če se mi to ponovno ponovi.” 

“Meni so rekli: Barbka, sprijaznite se, do konca življenja boste bolni, tako kot tisti, ki imajo sladkorno. To je laž!”

Večkrat si je rekla, da raje umre, kot da naprej trpi. “Ko sem jaz postavila sebe na prvo mesto, so se začele stvari drugače obračati. Ko sebe postaviš na prvo mesto, ne dovoliš, da kdo grdo s tabo ravna. Začneš iskati cilje, talente, to, kar veseli tebe,” pove. Vsem polaga na srce, da ne poslušate drugih ljudi: “Nikoli ne dovolite nikomur, da vam zatre vaše sanje, cilje. Vaša duša točno ve, kaj je vaše poslanstvo.”

“Velik je človek, ki poišče pomoč”

Pove, da so stigmo izumili psihiatri, stiska je nekaj normalnega v življenju vsakega. Tisti, ki poišče pomoč, je korak bližje rešitvi. “Niste na svetu zato, da bi trpeli, ampak zato, da bi živeli in bili srečni.”

Njeni zgodbi lahko prisluhnete spodaj:

Uredništvo

See author's posts