Nataša Zupanc, je ženska, ki je razpeta med fizičnimi in duhovnimi svetovi. Odkrito je spregovorila o svoji življenjski zgodbi.

Večkrat na meji med življenjem in smrtjo

Že ko je imela zgolj tri mesece, je Nataša prvič skoraj izgubila življenje: “Mamice so šle prej v službo kot sedaj. Ko je minilo trimesečno obdobje, je mama šla v službo. Z očetom sta se izmenjavala, delala sta na izmene. Tisti vmesni čas, ko je eden prišel iz službe, sem bila pol ure sama. Preden je mama odšla, je v gašperček, s katerim smo si ogrevali stanovanje, naložila drva, ki niso najbolj gorela, ampak se je kadilo in dim se je valil v sobo, kjer sem spala. Ko je oče prišel domov je bila cela soba zadimljena. Tipaje je prišel do mene, strah ga je bilo, če sem še živa. A sem preživela.” V prvem letu življenja je bila večkrat na meji med življenjem in smrtjo.

“Zanimal me je čaroben svet.”

Kot najstnica je bila zelo občutljiva, hitro se je razjokala. “Mama mi še danes reče, ko si bila mala, če ti je kdo prst pokazal, si zajokala in bila zelo užaloščena. Precej sem skrbela za svojo sestro in zelo zgodaj dobila naloge oz. obveznosti, a sem se vsega lotila skrbno, vestno, z veliko odgovornosti.” Kasneje so jo začele zanimati številne stvari: “Bolj kot sem brala knjige, bolj so se mi odpirali novi svetovi. Bilo je, kot da odkrivam druge nivoje, druge načine življenja, dojemanja. Bila sem radovedna, radoživa, pisala sem zgodbice in jih objavljala v reviji Antena. Zanimal me je čaroben svet.”

Pove, da se je vedno trudila, da bi ustrezala drugim. “Ko sem začela spoznavati sebe, bolj v globine, sem videla in začutila, da je bistveno več v življenju in nas v samih, kot to, da ustrezamo drugim, da zadovoljujemo pričakovanja drugih. To, kar počnemo, je klic po ljubezni, a me vidiš, to sem naredila zate. Takrat sem začutila, da ni dovolj to, da ustrežeš drugim, ker vsakič, ko nekomu rečeš da, pa ni po tvoji volji, sebi rečeš ne. Takrat v nas nastajajo luknje, ki kar kričijo po tem, da se zapolnijo.”

“Imela sem krasno, lepo družino, razumeli smo se, a me je klicalo nekaj večjega.”

Čez čas se je zaljubila, poročila, si ustvarila družino. “Čez čas se mi je zdelo, da je to družinsko življenje tako rutinsko. Spraševala sem se, ali bom res živela na tak način naslednjih 20, 30, 50 let. V teh okvirjih, vzorcih, ki jih družina oblikuje in določa. Imela sem vse, kar je bilo potrebno, še največ v materialnem smislu. Če pogledava iz drugega stališča, stališča naših osebnih potreb, duhovne in osebne rasti, tu mi je pa manjkalo. Ne glede na to, da sem imela krasno, lepo družino, razumeli smo se, a me je klicalo nekaj večjega.” Ko sta otroka odrasla, se je Nataša ločila in nadaljevala drugačno pot.

Poročila se je s šamanom

Pot jo je vlekla v Gano. “Bila sem dve leti ločena, delala sem v svojem salonu, nič mi ni manjkalo, primanjkovalo mi je le časa, ki sem si ga zapolnila z delom. Moje življenje je bilo le delo, služba in dom. Krog, ki ni bil okej. Nekega dne sem gledala dokumentarec na televiziji o afriški državi, nisem niti vedela, kje leži. In sem se odločila, gremo pogledati. Želela sem izkusiti to celino.” Tam se je celo zaljubila in postala šamanova žena. “Ljubezni ne moreš načrtovati, ker se pač zgodi spontano, samo po sebi. Tako se je zgodilo tudi med mano in afriškim moškim. Zaradi njega sem se vračala nazaj v Gano, dokler nisem ugotovila, da bi lahko to postal moj drugi dom.”

Življenje tam je popolnoma drugačno od tistega, ki ga je bila vajena v Sloveniji. “Njihov svet je povsem drugačen. Nam belcem je marsikaj zelo tujega in čudnega. Težko bi na kratko povedala, kaj vse se tam dogaja. Afriško življenje opisujem v knjigah,” doda. V Sloveniji je imela težave že, če je odšla prespati v hotel, takrat je s seboj nesla odejo in vzglavnik, v Afriki je spala na različnih mestih.

“Srečanje z mrtvimi ljudmi, vožnja s taksijem, kjer za volanom ni bilo nikogar. Izkušnja sredi džungle, kjer so prihajale identitete, živi in mrtvi”

Zaupala nam je tudi nekaj izkušenj, ki so ji ostale najbolj v spominu. “Srečanje z mrtvimi ljudmi, vožnja s taksijem, kjer za volanom ni bilo nikogar. Izkušnja sredi džungle, kjer so prihajale identitete, živi in mrtvi, kar nekaj takšnih, kar malo scary izkušenj,” pove. Podrobneje opiše tudi vožnjo s taksijem. “Taksi je vozil duh, ki se je nam na materialnem nivoju manifestiral kot človek, s tem, da njegovega odseva ni bilo. V vzvratnem ogledalu, kjer lahko vidiš človeka, ga ni bilo. Ni bilo ničesar.” Pove, da je bila priča številnim obredom, imela je tudi srečanja s črnimi magijami in bila na obredih, kjer so si rezali ude in jih v naslednjem trenutku pripeli nazaj. “Bila sem v teh energijah, v njihovem svetu in bilo mi je okej, malo čudno, ampak ja.”

Okužena z malarijo

V Slovenijo se je vrnila zaradi praznovanja očetovega rojstnega dne, kmalu pa ugotovila, da je okužena z malarijo. “Vrnitev je bila tudi rešitev mojega življenja. Če bi zbolela tam, ne vem, tam ni dobrega bolnišničnega zdravljenja. Tu sem imela vse preiskave, preglede, dializo, imela sem tudi odpoved ledvic. Bila je transformativna zadeva zame. Ne samo, da sem prišla domov, ampak se mi je zaradi te bolezni, odprlo veliko več, višji namen je bil vsega tega.”

Celotni zgodbi lahko prisluhnete spodaj.

Njeno življenjsko zgodbo lahko tudi preberete.

Uredništvo

See author's posts