Na Facebooku strani Kralji ulice so objavili pretresljiv zapis Sabine, ki opisuje njeno žalostno življenjsko zgodbo. Kot otrok staršev narkomanov se je že zelo zgodaj v mladosti seznanila z drogami, ki so narekovale njeno življenje.

Njen zapis spodaj objavljamo v celoti:

Čedalje bolj sem vpletena v sceno. Zdaj v narkoflete hodim tudi sama, brez mami, čeprav še nisem polnoletna (bom pa kmalu). Oče je še na Dobu, je pa izvedel marsikaj in je besen, predvsem na mamo, da je to dovolila. Marsikdaj se sprašujem, kaj (če sploh) bi bilo drugače, če ne bi bil zaprt v mojih najstniških letih, ko sem ga najbolj potrebovala. Vem, da si tega zame ni želel. Narkiči me precej častijo. Medtem si seveda na meni pasejo oči, a nihče nič ne poskuša. Verjetno, ker jih še vedno štejem 16. Ko bi le vedela …

Občasno sem začela kaditi hors. Všeč mi je, naredi me pogumno, saj sem drugače zelo sramežljiva. Tudi zelo me zanima, kaj je tako dobrega na njem, da starša v vseh teh letih, kljub prošnjam, nista prenehala. Takrat sem še menila, da nočeta oziroma nista hotela. Drugi odvisniki mi pametujejo glede horsa. Nekaterim je bilo dejansko mar zame, obstajali so dobri ljudje. Ampak jaz sem menila, da ga bom kontrolirala, četudi milijonom ni uspelo. In sem ga, eno leto. Zdaj vem, zakaj starša nista nehala.

Oče je prišel iz zapora kmalu po mojem 18. rojstnem dnevu. Spakiral me je in odpeljal od mame v upanju, da prepreči najhujše, da reši, kar se rešiti da. Nato sem jemala na skrivaj, vsaj tako sem mislila. Mislila, da za nos vlečem očeta, ki je narkoman že 20 let. Nekega dne je imel dovolj mojega kvaziskrivanja. Odločil se je, da mi bo on kupoval heroin in mi ga dnevno doziral. Takrat je bil čist. Seveda je kmalu po tem spet zabredel, ker je hčerki kupoval drogo in jo gledal kaditi pred njim. To je storil zato, da se ne bi potikala naokrog po raznih stanovanjih in se družila z dilerji. Na vsak način me je skušal spraviti na nadomestno terapijo, a jaz sem hotela folijo. Vem, da ga je bolelo srce. Vem, da mi ni mogel preprečiti jemati, ker je imel – kot ga imam jaz danes – občutek krivde. Leta kasneje mi je rekel: »Kako naj bi ti prepovedal početi nekaj, kar počnem tudi sam?« Skupaj sva hodila »šanirat« v Avstrijo, Italijo ipd.

V dveh urah dela sva vsak naredila čistega jurja, včasih več. Če bi delala cel dan, bi jih zaslužila okoli pet vsak. To so bili časi. Takrat sem v tem uživala. Vzela sem stvari in dobro služila ter se drogirala. A »idila« ni dolgo trajala. Kmalu sva bila oba zelo navlečena. Skadila sem okoli pet gramov heroina na dan in domov privlekla 15 let starejšega tipa. Z »gunom« (iglo) smo začeli jemati kokain, prihajala je tudi mama. Fear and loathing in Štepanjsko naselje bi se lahko reklo.

Oče ni več mogel gledati mojega propada, zato se je odselil. Ostala sem sama s tem tipom v dvosobnem najemniškem stanovanju. 400 evrov najemnine, za več kot 200 evrov položnic, veliko kokaina in heroina. Katastrofa na obzorju. Tip je bil nasilen, če je pil, delal ni nič, vse je bilo na meni. Pri devetnajstih sem bila sicer »odrasla«, a nikakor dorasla situaciji. Šla sem na svoj prvi detoks, ga končala, a se kmalu spet navlekla. Z očetom sem redko delala, zato sem sama šanirala po Ljubljani. Bila sem obupana.

Kakopak so me kmalu zaprli, pri vsega 20 letih. Bila sem tako zelo obupana, da sem tožilko, ki mi je želela dati pogojno obsodbo, s solzami v očeh prosila, da me zapre. Tako sem dobila svojo prvo zaporno kazen pet mescev, ki se je prelevila v tri in pol leta. V zaporu mi je šlo dobro. Očistila sem se vsega, se vpisala v šolo in jo sčasoma tudi končala. Vse je bilo v redu. Če štejem zapor, sem prvič ostala čista štiri leta – dve v zaporu in dve zunaj. Sem pa spet oziroma še vedno šanirala. Kradla sem stvari zase, pod pretvezo, da si nižam življenjske stroške. Ker sem služila, sem kaj kmalu spet začela jemati droge. Tista zguljena narkomanska fraza je takrat veljala v mojih mislih: »Saj bom samo enkrat.« Bila sem odrasla, a drogi nisem dorasla. Tako je še danes in ji tudi nikoli ne bom.

Tokrat je moja zadnja možnost za čisto življenje, to čutim, rešila sem se za mišjo dlako. Danes moje telo tega, kar sem počela, ne bi več preneslo. Odrasla sem, želim pa se tudi postarati in izkusiti drugo plat življenja, po kateri že tako dolgo hrepenim in je kot otrok staršev narkomanov nikoli nisem izkusila.

Uredništvo

See author's posts