Mamica je postala v srednji šoli, težko je bilo, a pokazala je, da se z ljubeznijo in veliko dela da premagati ovire. Nataša Bešter in njen mož Dino sta delala po dve službi hkrati, da sta poskrbela za njuno hčerko Ano in zase. Težko je bilo, a zmogla sta.

Nataša Bešter in njen mož Dino sta kaj kmalu postala par. Zdaj sta znana po tem, da že vrsto let vodita oddajo Štiri tačke, nekaj časa je bila sovoditeljica oddaje tudi njuna hčerka Ana. Prav tista Ana, ki ju je zgodaj razveselila s svojim rojstvom.

Nataša je pred kratkim na Facebooku zapisala svoje razmišljanje z namenom, da pokaže mamicam in mladim družinam, da se da premagati izzive in ovire. Zapisala je, da bere, kako je mamicam in mladim družinam težko, kako so vsi obremenjeni in kako komaj shajajo.

“Da se da preživeti in imeti lepo z majhnim otročkom, potrebna je samo ljubezen in razumevanje. Ni vedno lahko, ampak, se da …,” je zapisala Nataša Bešter.

“Bilo je pred 44 leti. Najina Ana seveda ni bila načrtovana, saj sem bila jaz v 3. letniku gimnazije, Dino pa pri vojakih. Bila pa je plod velike triletne ljubezni in ko sva izvedela, da sem noseča, niti za hip nisva pomislila, da ne bi zmogla in sva se male pikice neznansko veselila. Ko sva povedala mojim staršem, je oče rekel, da nama bo uspelo, ker vidi, kako zelo se imava rada, mamo je predvsem skrbelo, kaj bodo rekli ljudje … Oče je bil takrat ravnatelj in naju je podpiral, kolikor je lahko. Nama je to veliko pomenilo,” je opisala začetke Nataša.

Dino je delal ponoči, da bi bil lahko čez dan s hčerko

“Ko se je rodila Ana, ki je bila najbolj ljubljen otroček na tem svetu, sva prve mesece lahko živela pri nas doma, v mali sobici. Bila sva ponižna in nisva vedela, kako se lahko staršem zahvaliva za to. Dino je imel nizko plačo, pa je kljub temu moji mami vsak mesec dajal nekaj za hrano, prašek in stanarino. Ko je bila Ana stara dva meseca, sem šla nazaj v četrti letnik gimnazije, Dino pa je poiskal tako službo, da je delal ponoči – pekel je kruh v Peksu, da je lahko čez dan čuval Ano in vem, da je bila v najboljših rokah. Z veseljem jo je previjal, hranil, se z njo igral in jo nosil na sonček, da je bila čimveč na svežem zraku. Vsak dan sta me prišla počakat pred šolo, nato smo skupaj skuhali kosilo za vse naše, tudi mamo, očeta in brata in po kosilu je Dino imel čas za nekaj ur spanca. Ko zdaj gledava nazaj, nama ni jasno, kako sva sploh lahko vse zdržala. Ampak, nama je bilo lepo, bila sva presrečna zaradi najine Ane. Jaz sem se učila zvečer, ko je Ana zaspala. Dino je seveda takrat zaradi premalo spanja zelo shujšal, zato sva morala dati Ano, ko je dopolnila 9 mesecev, v vrtec – v jasli. Bila sem takrat edina, ki sem jo lahko v jasli nosila najprej za eno urico, nato za dve, dokler se ni navadila. Imela je odlične vzgojiteljice, meni pa so kljub temu kar nekaj časa tekle solze, ko sem odhajala od tam,” je bila odkrita Nataša.

Ob službi in šoli sta zvečer še čistila stopnišča in hodnike po blokih

Nadaljevala je, kako sta se morala kasneje znajti sama: “Po nekaj mesecih sva našla eno malo sobico, kamor smo se preselili. Nobene finančne pomoči nisva imela, mama mi je večkrat rekla, da sem tako želela in naj zdaj tako bo in naj se znajdeva kakor veva in znava. Edina, ki nama je kdaj ob svoji skromni pokojnini stisnila kakšen dinar v žep, je bila moja stara mama Francka, ki naju je imela neznansko rada. Zaključila sem gimnazijo in se vpisala na Pedagoško akademijo. Še vedno sva živela samo z Dinovo plačo, da sva imela za hrano in mojo mesečno vozovnico in da sva kaj lahko privoščila Ani, sva trikrat na teden zvečer, ko je Ana zaspala in je nanjo takrat pazila teta, po blokih pometala in pomivala stopnice. Jaz sem pometala, Dino za mano pomival … “

Po treh letih životarjenja sta imela dve plači

“Za malico sem na Pedagoški akademiji imela največkrat kos kruha, o malici, ki so jo nudili v restavraciji akademije, sem lahko le sanjala, saj v tistih časih ni bilo študentskih bonov. Seveda sem prva naredila vse izpite in še pred diplomo dobila službo v osnovni šoli v Selcih. Takrat sva šele čisto malo zadihala, saj sva po treh letih životarjenja imela dve plači. Še vedno si nisva kaj dosti privoščila, še vedno sva živela v enosobnem podstrešnem stanovanju. A bila sva pridna in delovna in kar je bilo najbolj pomembno, imela sva se rada in najina mala Ana je bila najina največja sreča. Povsod sva jo jemala s seboj in nikoli nisva jamrala, kako nama je težko. Ob službah, ki sva jih imela, sva se lotila marsikaj. Prodajala sva knjige, jaz sem delala zraven še na radiu in kasneje na televiziji,” je opisala Nataša.

“Zdelo se nam je, da skupaj lahko premikamo gore in smo tudi jih … “

“Po 10 letih je Dino vzel v najem eno malo trgovinico, jaz pa sem dodatno zaslužila z delom na radiu in televiziji. Kasneje sva bila tako korajžna, da sva pustila dve redni službi na šoli, kjer je bil Dino zadnje leto računovodja, in odprla svoj s.p. in začela ustvarjati televizijske oddaje. Vse, kar sva delala, sva delala skupaj oziroma je bila z nama Ana. Zdelo se nam je, da skupaj lahko premikamo gore in smo tudi jih …” je še zaupala Nataša.

Zaključila je z veliko ljubezni: “Naj bo za danes dovolj, mogoče kdaj sledi nadaljevanje … ampak, hotela sem povedati, da se da. Midva sva si vse ustvarila sama. Sama, brez kakršnekoli pomoči, brez kakšne dediščine. Sama z veliko razumevanja in ljubezni. In to šteje največ v življenju.” 

Uredništvo

See author's posts