V oddaji Moja zgodba smo gostili Franca Kanglerja, nekdanjega župana Maribora, državnega sekretarja in kandidata na evropskih volitvah.

Povedal nam je, na kateri točki se je odločil za politiko: “Ko si star 14, 15, se odločiš za nek poklic, jaz sem se odločil za Tacen, bil policist na Vošnjakovi 1, potem kriminalist. Preiskoval sem bančne rope v Mariboru in v tej regiji. Delal sem po težje premoženjskih deliktih, preživel vojno leta 91, bil aktiven znotraj slovenske policije v vojni. Potem pa vidiš, da tudi v policiji ni vse tako “klapalo”, kot bi moralo. Bolj kot si delal, manj si bil vreden. Tisti, ki smo veliko delali, smo bili manj vredni. Tisti, ki so bolj politizirali že takrat v policiji, so bili več vredni. In nato je prišla odločitev, da zapustim policijo, grem za tajnika, takrat ni bilo direktorjev občinskih uprav, občinske uprave v občino Duplek. Leto dni in par mesecev sem bil in tam sem se navdušil za politiko.” Prva oseba, ki ga je navdušila za politiko, je nekdanji župan občine Duplek Janez Ribič.

“Danes hodim ponosno po Mariboru”

Velik del njegovega življenja je zaznamovalo županovanje v Mariboru, zato nas je zanimalo, kako se spominja tistega obdobja. “Danes hodim ponosno po Mariboru, ko grem na Trg Leona Štuklja, ko se spomnim na mariborsko gondolo, ko se spomnim, da vse, kar sem takrat obljubil v Mariboru, smo izpolnili. Največji problem na dnevnem redu je bilo zavetišče za živali – in lutkovno gledališče. Ponosen sem, da smo lutkovno gledališče zgradili, dobili 7,5 milijona evrov. To je prelepo gledališče, eno najlepših v tem delu, če izključimo Češko in Slovaško. Ponosen sem, da mi je uspelo, da smo zagotovili zavetišče, da smo preselili Zrkovce na Tezno. Uspelo nam je, marsikaj drugega še, ampak to sta dve taki točki … Trg Leona Štuklja, kjer je bila otvoritev Evropske prestolnice kulture.”

“Zamislite si, jaz na morju, pa dobim obvestilo, da je padel steber gondole”

“Bili so dobri in slabi časi,” je dejal v nadaljevanju in dodal: “Poleg tega je bilo treba reševati gospodarsko, ekonomsko krizo. Zamislite si, jaz na morju, pa dobim obvestilo, da je padel steber gondole. Zimska sezona pred vrati, v 104 dneh smo postavili komplet novo. Mariborčani so bili presenečeni. Zlata lisica je ostala. Danes pa sem žalosten, ko se spomnim na te naše uspehe. Bil sem župan, zgradili smo novi stadion, nacionalne tekme slovenske reprezentance so se igrale v Mariboru. Danes se ne igrajo več. Zlato lisico smo imeli vedno v Mariboru, če pa ni bilo snega, pa je bila v  Kranjski gori, sedaj je sploh nimamo več. Banko nam selijo v Ljubljano, pošto bi nam. Takrat sem bil ponosen na ta drugi del, ki ga naštevam … sem razočaran ali pa žalosten, da se nam to dogaja v mestu.”

“Naredil sem “pizdarijo”, poslal sem ministra tam, kjer ni muh”

Zanimalo nas je, koliko klicev je bilo potrebnih, kako pomemben je bil politični vpliv. “Jaz sem bil težki pogajalec. Vam povem primer. Prijavili smo lutkovno gledališče, Minorite pa kup drugih projektov na razpis za EU-sredstva, pa sem dobil odgovor, da nismo bili izbrani s strani takratnega ministra. Seveda sem znorel in ga poslal, da ne bom rekel, tam, kjer ni muh. Vržem telefon dol. In seveda se primem za glavo, kaj sem naredil. Ministra sem nekam poslal. In se spomnim, da imam kolega na vladi. Pokličem ga: ‘Rado. Naredil sem “pizdarijo”, poslal sem ministra tam, kjer ni muh. Glej, mi imamo kulturno predstavnico Evrope, Minorite s Carmino Slovenico, svetovno znanim pevskim zborom, in je na 27. mestu po točkovanju, Hotinja vas, kulturni dom pa na sedmem mestu. Kdo je tu nor?’ Moram odkrito reči. Rekel je, danes je seja vlade, bom spregovoril. Ob enih sem dobil klic za šest projektov, da je prišlo do človeške napake in da so popravili odločbe. To je taki primer. Seveda vedno, ko je bil Rado v Bruslju, sem poklical, kdaj gre kombi za Bruselj.

“Zbrali smo tukaj paleto buteljk iz našega vinorodnega okoliša, poslali na ambasado, ko je bil dan državnosti. Kelnarji so nalivali vino, vedno so rekli: ‘Spet pijemo na račun Kanglerja in Mestne občine Maribor’. Na buteljke smo nalepili nalepke Mestna občina Maribor in na ta način smo lobirali. To je marketing, všeč komu ali ne, ampak tako se to dela.”

Radarji: “Glejte, tu je šlo za veliko politično igro”

Zaznamovali so ga tudi radarji, zato nas je zanimalo, če bi se danes ponovno odločil za njih. “Glejte, tu je šlo za veliko politično igro. Nisem jaz bil problem pa ne Maribor, takrat je bila problem vlada Janeza Janše.  Poglejte Zorana Jankoviča danes v Ljubljani, ima 50-krat več radarjev v Ljubljani, pa nihče ne protestira. Nekateri ga celo kujejo v zvezde, da je poskrbel za varnost v Ljubljani, za promet. Tu pa so nekateri izkoristili slabo voljo ljudi. Ne zaradi mene.”

“Marsikatera nesreča bi bila preprečena. V bližini vašega studia so se mariborski nogometaši razbili, zdaj nazadnje na Gosposvetski cesti, na rondoju, kjer je eden pridivjal in zbil pešca, na Ptujski cesti smrtna žrtev. Mislim, da radarji so potrebni v nekem okolju. Ne vem, če bi ravnal drugače.2

“Tu ni bila nobena moja odločitev, to je bila odločitev mestnega sveta, v niti eni zgodbi nisem sodeloval, to je bilo na sodišču vse dokazano. Proti meni so peljali gonjo. 23-krat sem bil ovaden, 150 prič so zaslišali, niti ena me ni bremenila. Žal, obžalujem neke stvari, ampak če postaviš radar … morda bi morali začeti v bližini šole, vrtca. Na ta način ljudi osveščati. Nihče pa se ne zaveda, da še danes nekdo privat, še danes, pa je minilo od mojega županovanja 13 ali 14 let, upravlja z mariborskimi semaforji. Od doma, z enim ‘kompjuterom’, pa ne vem, koliko je pogodba, 400.000 evrov. In ta človek lahko stisne le en gumb … Jaz pa sem želel, da imamo kontrolno nadzorno sobo na Nigradu, da bo občina s temi semaforji upravljala. In tile radarji so bili nadgradnja v kamerah, kjer so bila zaradi varnosti križišča pokrita. To se je zgodilo.”

In kako je takrat funkcionirala njihova družina? “Zelo slabo. Komu pa je, da ti zjutraj ob šestih pozvonijo, da te štiri dni lepijo po medijih. Veš, da nisi kriv. Veš, da je vse zrežirano, pa se ne moreš braniti. Niti eno kaznivo dejanje … nisem bil obravnavan, da sem vam ali privatniku en evro zagotovil. Vse je bila nepremoženjska korist, edino, kar so mi očitali premoženjsko korist, Franc Kangler je utemeljeno osumljen storitve kaznivega dejanja goljufije po tem in tem členu EU, s tem, ker naj bi izkoristil vpliv, moj vpliv in MOM za Lutkovno gledališče na škodo EU dobil sedem milijonov. Pa hvala bogu, da sem izkoristil svoj vpliv. Dobil sem za občino, ne za privat.”

Priznal, da je bila njegova hčerka za marsikaj prikrajšana

Zaradi vsega, kar se je dogajalo, Kangler ni mogel niti na maturantski ples svoje hčerke. Priznal je, da je bila njegova hčerka v odraščanju za marsikaj prikrajšana. Ob tem ga preplavijo čustva. “Veste. Težki so ti občutki. Tisto je mimo. Verjetno za nobenega otroka ni lepo, ko gre po ulici “Gotof je, obešajo lutke po mostovih”. Otroka smo dali šolati v Zagreb. Ni bilo mesta v Mariboru, da se šola.” Pa je razmišljal o tem, zakaj je to potrebno? “Ne. Zakaj je potrebno, da imamo tako gnilo družbo? Taki pravni sistem, ki se zlorablja, policija, tožilstvo, da z enim človekom obračunavajo. Jaz imam pravico v tej državi živeti pod istimi pogoji kot vsi ostali. In zakon mora za mene veljati kot za vse ostale.”

Vabljeni k ogledu celotne zgodbe.

Uredništvo

See author's posts