Proste dneve med počitnicami je dobro izkoristiti za druženje, za katerega si med letom morda ne vzamemo dovolj časa. Profesorica na Fakulteti za družbene vede Mirjana Ule izpostavlja, da je druženje za človekovo preživetje enako pomembno, kot sta voda in zrak. Postavlja nam namreč okvir, skozi katerega spoznavamo sebe in nam zagotavlja varnost.

Skozi druženje spoznavamo sebe

Druženje, medosebno ali skupinsko, je sila pomembno, izpostavlja profesorica Ule. Na medosebni ravni človek ne spozna tega, kdo je, dokler mu drugi ne poda neke informacije, ki je sam preprosto nima. O tem, kaj si mislimo o drugem, ne govorimo, ampak to informacijo podajamo z neverbalnimi znaki – pogledi, gibi rok, bližino, distanco, torej čustvenimi odzivi, ki so na medosebni ravni zelo pomembni.

Drugi nam skozi te stalne neverbalne informacije postavlja ogledalo, t. i. ogledalni jaz, skozi katerega nam pomaga oblikovati občutek o sebi. “To konstantno potrebujemo, saj podoba o sebi ni nekaj, kar se zgradi v otroštvu in potem traja, ampak se lahko vedno znova zamaje,” pravi. Skozi druženje tako podobo o sebi krepimo ali pa spreminjamo.

Druženje zagotavlja tudi varnost

Podobo o sebi nam daje tudi druženje na skupinski ravni – sosedstvo, prijateljstvo. Skozi takšno druženje dobivamo predvsem podporo, pomoč, si izmenjujemo poglede na svet, utrjujemo mnenja, stališča, vrednote, dobivamo informacije, izkušnje in znanje. “Mi si lahko tudi sami nekaj mislimo denimo o športu, o politiki, ampak je veliko bolj zanimivo to izmenjevati,” opomni.

Druženje nam zagotavlja tudi varnost, bližina prinaša emocionalno stabilnost, socialno podporo, občutek gotovosti in prizemljenosti. “Vse to je varovalni ovoj življenja, preživetja in je na nek način pomemben, kot hrana in zrak,” pravi.

Predvsem za osamljene in starejše je druženje zelo pomembno. Že bližina drugega človeka, predvsem bližnjega, ki je znan, ljub in čustveno blizu, pomirja. “Tudi če se pogovarjamo z drugimi le o dnevnih dogodkih, morda le o tem, kaj bomo skuhali tisti dan, je čisto drugače, kot če o tem razmišljamo sami,” pravi. Ljudje smo namreč družbena bitja, tudi naše oči in pokončna hoja sta usmerjena k drugemu človeku. “Že simbol Robinzona na samotnem otoku pokaže, da je rabil Petka, da je dobil tovariša, zato da je lahko živel in preživel,” izpostavi Ule.

Epidemija covida-19 je imela hude, a kratkoročne učinke, neposredno druženje zdaj krni digitalizacija

Posledice epidemije covida-19, ki je omejila stike med ljudmi, so po besedah Ule strašne, predvsem pri mladostnikih. Predvsem mladi otroci v procesu odraščanja ogledalni jaz najbolj potrebujejo, pa tudi druženje, čustveno podporo, opravljanje dejavnosti z drugimi. Posledice so strašansko povečanje duševnih motenj in občutka osamljenosti, anksioznosti, povečanje strahov, žalosti, zaskrbljenosti, tudi samomorilnih misli. Na drugi strani so se občutki osamljenosti povečali tudi pri starostnikih, čeprav se zdi, kot da starostniki lažje preživljajo samoto, pravi.

Epidemija je imela sicer kratkoročne učinke, razen tam, kjer je prišlo do hujših psihičnih težav. “Zelo hitro smo se pobrali, šli iz svojih zaprtih prostorov ven in zadihali,” pravi Ule. V našo psihično stabilizacijo na dolgi rok zelo hudo posega digitalizacija, opozarja.

“Kjerkoli hodim po mestu mimo restavracij in bistrojev, opažam, da cele družine, ki sedijo za mizo, ali pa pari, buljijo vsak v svoj telefon. Prisotnega je izjemno veliko molka, kot da se ne znamo več neposredno družiti in da potrebujemo to orodje za posredno druženje. To se mi zdi, da je najhujša reč, ki nas je doletela v zadnjem desetletju ali dveh,” meni.

To namreč ni pravo druženje, izpostavlja, ker neverbalne odzive drugega potrebujemo, prav tako tudi bližino, dotik, očesni stik, nasmeh. Na ta način korigiramo in reguliramo svoje misli, ideje, se kultiviramo in socialno popravljamo, izboljšujemo. Ni na primer treba, da nekdo izreče opozorilo “tako se ne govori”, ampak to zaznamo iz njegove neverbalne komunikacije, navaja kot primer.

Zaradi odsotnosti tega je na družbenih omrežjih tako veliko sovražnega govora, ocenjuje. Ker ni takojšnje korekcije, se banalni, sovražni, nekontrolirani in neregulirani pogovori širijo brez zavor. “To na nek način razjeda socialno tkivo in je izjemno nevarno, kot je nevarno tudi to, da smo tako brezbrižni do tega,” pravi. “Zdi se, kot da smo se odpovedali pogovarjanju.”

Z digitalizacijo smo po njenem mnenju postali zasvojeni in od nje odvisni, krade nam čas. Bolj je pomembno obvestilo na telefonu, kot pa oseba, ki stoji zraven nas, opozarja strokovnjakinja. Tudi družine se ne znajo več pogovarjati, oz. je staršem fino, da imajo svoj mir, medtem ko otroci igrajo igrice. “Včasih smo vsak tak čas, na primer v avtobusu ali na trajektu izrabili, da smo se pogovarjali, se šalili, smejali, si pripovedovali. Tega sploh ni več, vsi so tiho,” opaža.

Otrokom odvzemamo možnosti učenja primernega odzivanja

Digitalni mediji so vplivali tudi na rušenje vrstniških druženj in skupin. Ker imajo otroci premalo neposrednih informacij in tudi korekcij, potrditev in samopotrditev, pa se ne naučijo primernega odzivanja v odraslosti, izpostavlja Ule. Dodaja, da je med odraščanjem pomembno, da dobiš kdaj tudi negativno povratno informacijo. Te pa mnogokrat zaradi zaščitništva staršev ne dobijo, zato se pozneje ne znajo soočati z negativnimi odzivi.

Spomnila je, da je bila digitalizacija najprej usmerjena k otrokom, konec 80. let so nastale videoigrice, ki so jih starši kupovali zato, da so otroke s cest spravili v otroške sobe. Danes pa imajo s tem, ko je otrok na telefonu, občutek, da ga imajo na očeh.

Družba je popustila kapitalu, je prepričana. Otroci potrebujejo dvorišče, druge otroke, žogo, plezanje po drevesih, tudi to, da si potolčejo kolena. Ni več “normalnega procesa odraščanja”, kjer se otroci skregajo in nato pobotajo. “Potem pa ne znajo več komunicirati med sabo in pride do nasilja,” je dejala.

Tudi otroške razposajenosti ni več, saj ta lahko nastane samo s fizičnim druženjem. Temu bi tudi šola lahko dala večji poudarek, meni, po drugi strani pa otrokom organiziramo tudi ves njihov prosti čas. Zato so ti otroci že zdaj drugačni, drugače stopajo v odraslost. Včasih so odraščali v “konvoju”, kjer je bil nek skupinski, neformalni pritisk, da skupaj narediš vse, kar se dogaja v odraščanju.

Zdaj so prehodi v odraslost postali zelo individualizirani, vsak se sam odloča in je tudi sam odgovoren za svoje početje, na ta način pa nima opore v generacijski skupnosti. Odločitve so zato bolj pretehtane, po drugi strani pa se za nekatere stvari ne znamo, ali ne upamo odločiti, denimo za rojstvo otrok.

vir: sta

Uredništvo

See author's posts