V oddaji Moja zgodba smo gostili podjetnika in dobrodelneža Tomija Gomilška.

Očima danes kliče oče

Z njim smo spregovorili o njegovem otroštvu. “Odraščal sem z mamo, hitro je prišel očim, ki ga danes kličem oče. Vedno sem bil mnenja, da oče lahko postane vsak, dober oče pa le redki in izbrani. Ko govorim o očetu, pravzaprav govorim o očimu, kateri je bil kasneje z mano pa vse do danes, mi stal ob strani in ne vidim problema, da mu ne rečem oče,” opiše. Svojega biološkega očeta ni nikoli spoznal. Pove nam, da nikoli ni niti imel želje, da ga spozna: “Po govoricah sodeč ni bil dober z mano, hitro je odšel, a tega se tako ne spomnim, saj se še nisem zavedal.” 

S prihodom očima so se zanju z mamo začeli boljši časi. In kako se spreminja otroštva? “Oče je bil vedno v športu, v kolesarstvu, pa tudi njegov oče, pravim mu dedek, žal ga danes več ni med nami. Veliko so potovali po svetu, bil je zelo razgledan. Mama je bila športnica, a me je hitro imela in ni toliko potovala po svetu. Ker je bil oče svetovljan, zna ogromno jezikov, naju je z mamo vzel vsepovsod po svetu. Če njega ne bi bilo, tako kot reče mama, “Tomi, ti ne bi znal niti voziti kolesa”. Naučil me je voziti kolo, plavati, me vpeljal v motokros. Vse zahvale, kar se tiče športa, gredo njemu.”

V njegovo otroštvo je bila precej vpeta tudi babica: “Zmeraj je bila z mano. Ko nisem želel v vrtec, me je vzela k sebi, mi kuhala, me naučila kuhati, naučila številke, poštevanko. To gre vsa zasluga njej.” Tomi prihaja iz precej premožne družine, njegov dedek je bil pomemben podjetnik in to ga je to v življenju precej zaznamovalo. “Ko si otrok, se tega ne zavedaš. Tebi je najbolj pomembno, da si s prijatelji. Ko smo se skregali, nihče ni rekel “to je moj peskovnik” in želel biti tam sam v njem, ampak se je šel opravičit in se dalje igral v peskovniku. Ker nam je sreča pomenila več, kot danes, ko ljudem pomeni denar, vpliv. In mi kot otroci se tega nismo zavedali.”

Klicali so ga “Vnuk po poklicu”

Precej drugače je bilo v osnovni šoli, kjer so se začele kritike, za katere ni bil kriv sam: “Zbadali so me naprej tudi v srednji šoli. Očitki in tako naprej … in sem se začel zavedati, prav. Dedek je nekdo. Ima ime. Vendar ne vem, kaj sem jaz narobe naredil. Bil sem večkrat prikrajšan, kot da bi imel odprta vrata. In to me je kot najstnika zelo bolelo.” Poimenovali so ga kar “Vnuk po poklicu”. “Ja, danes se iz tega delam norca, velikokrat sem rekel, ko mi je kdo rekel, “Kaj te ti, ko ti je dedek kupil avto”, sem rekel “Ja, ampak barvo sem si pa sam zbral.” V srednji šoli pa je, kot doda, to bilo nevzdržno.

“Jaz sem moral tisočkrat več delati, boljše delati, da sem sploh prišel ven iz sence, da me je sploh nekdo opazil”

Pa mu je dejansko bilo vse prineseno na pladnju? “Ne prikrivam tega, da sem se rodil z zlato žlico, v zlati zibelki, a zaradi tega nisem želel biti nekaj več, ampak sem želel samo otroštvo in otroško srečo.” Kako pa se je spopadal z izzivi: “Danes mi rečejo ma saj, ti si pa klovn, dobrodelni klovn. Jaz sem moral tisočkrat več delati, boljše delati, da sem sploh prišel ven iz sence, da me je sploh nekdo opazil, “poglejte, tukaj sem, to delam dobrodelno, zato ker jaz to želim”.”

Ob maturi je od dedka prejel vozilo v vrednosti več kot 100.000 evrov, a dedek je imel zanj pripravljeno posebno taktiko

“Dedek mi je obljubil, da če končam maturo, dobim avtomobil, ki si lahko izberem sam. Bil je pristaš znamke Mercedes, zato si nisem mogel izbrati nič drugega kot Mercedes. Takrat je to bil novi CLS. Avto sem si sam sestavil, čez pol leta sem ga dobil. Takrat je bilo na vrsti zavarovanje, registracija, cestnina, itd. Bil sem mlad šofer. Dedku sem rekel, to je še potrebno plačati. In mi je rekel: “Če nimaš denarja, ne moreš voziti tega avta.” Rekel sem mu, nimam niti en dan delovne dobe. “Vskočila” je mama in poravnala potrebno. Če gledam za nazaj, sem bil zaradi tega avta bolj nesrečen. Sam sem ga tankal, skrbel zanj, a nisem imel denarja. Bilo je lepo navzven. Ljudje so videli avto, niso pa vedeli, da je zadaj bolj nesreča.”

Po smrti dedka je Tomijeva mama prevzela vse dedkove posle

“Vedno rečem, da ko je mama prevzela podjetje, sem mislil, da bodo nekatere stvari šle lažje in bolj tekoče. Dedek je imel špartansko vzgojo. Ko je dedek umrl in je mama prevzela podjetje, so stvari postale še težje. Mama je rekla, da je potrebno varčevati za težje čase, da ne smemo razmetavati z denarjem, da je pomembno, da nimamo kreditov, da ni lizinga, da plačamo delavce, stvari in stroške, ki jih imamo, če pa nam kaj ostane, je pa tudi super. Rekel sem mama, jaz nisem tako navajen, to ne bo šlo tako. Rekla je, to je moja taktika in tak bomo splavali.”

Čez čas se je odločil, da bo odprl podjetje in delal zase. “No, tu, tu so se začele prave težave. To je bilo pa vse tisto, kar nisem predvidel, da bo prišlo. Sem srečen, da sem imel to izkušnjo in v bistvu nekako s svojim podjetjem še vedno vozim, ampak za vsem tem še vedno stoji mama.” S svojim podjetjem namreč dela ravno za mamino podjetje. “Ukvarjamo se z izdelavo zobnikov in reduktorjev, sem CNC operater, imam CNC stroje. Dedek je pred 50 leti začel s stružnicami, je pa prav tako izdeloval zobnike in reduktorje.”

“Dedek mi je bil idol”

“Dedek je imel svojo taktiko in tudi, ko je začel delati, je začel v popolnoma drugih časih, kot so danes. Bili so drugi časi, tudi ljudje, mentaliteta ljudi, vse je bilo drugače. Dedek je imel prednost, da je začel med prvimi. Danes je konkurenca zelo velika in zelo močna. In ne morem primerjati tistih časov z danes. To, kaj počnem jaz oz. naša družina, je danes takšnih podjetij v Sloveniji veliko, dedek pa je bil eden prvih v Jugoslaviji. Nerealno bi bilo primerjati nekoč in danes,” nam pove Gomilšek.

“Včasih sem imel jezik hitrejši od glave, ker sem mislil, da sem kralj sveta”

Odkrit je bil o tem, da se je rad pokazal z dobrim avtomobilom in dobro žensko. “Ko si v srednji šoli, dobiš dober avto, ne zaslužiš, dobiš, posledično pridejo tudi lepa dekleta. In ko se pripelješ pred restavracijo, ti misliš, da si kralj sveta. Tako pač je. Včasih sem imel jezik hitrejši od glave, ker sem mislil, da sem kralj sveta. Sčasoma, ko moreš sam nekaj narediti, služiti svoj denar, pa te začne spuščati na realna tla. Bilo je, kot da živiš v nebesih. Ne delaš nič. Dobiš vse. Potem pa se začnejo problemi, ko bi moral delati, pa ne dobiš več nič. In to je tisto, razlika med najstnikom in Tomijem danes.”

Spremenil bi svoje primitivno vedenje

In kaj bi spremenil, če bi imel to možnost? “Tomi bi mogoče malo spremenil ali pa po rami udaril par krat tistega primitivnega Tomija, ki je rad prišel, pogledal preveč v kozarec in potem, ko so se začele te zbadljivke, danes se vstanem in odstranim, takrat pa sem šel v konflikt. Neko prepričevanje, da pa to ni tako in mogoče, to je tisto, kar bi danes spremenil oz. sploh ne bi naredil. To primitivno vedenje. Ampak dobro … Človek mi more oprostiti, vseeno sem iz Štajerske in ne bi šlo “skozi”, če ne bi povedal svojega mnenja.”

Danes brezplačno osrečuje najmlajše

Danes velik poudarek daje dobrodelnosti. “Leta 2005 je bila na Ptuju žonglerska konvencija, kjer so bili vsi žonglerji sveta. Odločil sem se, da bi pa morda jaz poskusil žonglirati. Videl sem, da to je zame, in sem se prijavil na Slovenija ima talent. Ko sem šel na SIT, mi je to bila odskočna deska za naprej. Videl in spoznal pa sem tudi, da od tega ne morem živeti, vsaj ne v Sloveniji. Vsaj ne tako, kot si jaz želim. A to imam rad, to bi rad počel. Potem sem se odločil, da mi bo to hobi. Da bi žonglerju dodal še nekaj, sem si rekel, morda, če se zamaskiram v klovna, bom pritegnil več občinstva, predvsem otroke. Oni so najbolj iskrena bitja. Rekel sem, da bom svoj prosti čas vložil v to, da se bom naučil delati predstave, dodatne trike, žongliral, čaral in bom naredil eno animacijo in bi znanje lahko predajal naprej in tako je nastal Klovn Tomi.” To danes počne brezplačno.

Mama že drugič sprejela za rakom

Spregovoril je tudi o diagnozi mame, ki je drugič zbolela za rakom. “Mama je ženska, ki si tega ni zaslužila. Ne vem, zakaj je to doletelo njo. Mama je ženska, ki je dala vse meni, ostalim. Vsak, ki je imel pet minut časa, jo je prosil za pomoč in mama je ženska, ki ni znala reči ne.” Prizna, da se je njegov pogled na življenje spremenil. “Mi smo imeli ogromno zdravnikov, še danes, ki so naši osebni prijatelji. Imeli smo vse. In ko ti nekdo pove, da to vse ni nič. In da je edina odločitev zgoraj od Boga, če bo mama preživela ali ne. Takrat spoznaš, da ti ves denar tega sveta ne pomaga. Mi smo bili pripravljeni dati vse. In ko so zdravniki povedali, da ne bo pomagalo popolnoma nič …  takrat se zaveš, kaj je pravo bogastvo. Mama je danes v redu, še vedno hodi na preiskave, se bori, ampak načeloma je mama ozdravela, šla čez drugo fazo operacije.”

Več pa v pogovoru spodaj.

Uredništvo

See author's posts