Na Štajerski sivki smo gostili najmlajšo slovensko evropsko poslanko Zalo Tomašič (SDS), v prijetnem klepetu smo jo spoznali tudi nekoliko bolj osebno.

Pa če začneva najin poletni pogovor na pol osebno in pol profesionalno. Ste najmlajša slovenska evropska poslanka. Kako se počutite v tej vlogi, po dobrem mesecu od prevzema vloge? Kaj je danes za Zalo Tomašič drugače? Kaj se je od konca kampanje oz. tega dne, ko ste postali evropska poslanka za vas spremenilo? Kdo je zdaj Zala Tomašič, je kaj drugače?

Ja ravno se je največ moje življenje spremenilo v tem smislu da potujem. Praktično vsak teden sem bila ali v Bruslju ali v Strasbourgu. Mislim da v tem mesecu z letalom prepotovala več kot prej v dveh letih vse skupaj. To je ena od teh stvari. A seveda, se ne pritožujem, sem zelo veliko delala za to in se trudila, da sem prišla do te funkcije. Sem se je tudi že navadila. Ampak obiski ljubljanskega letališča in potem bruseljskega to je novost, ki pa se bo nadaljevala tudi v septembru, ker jaz si želim biti zelo povezana s Slovenijo, tudi živela bom v Sloveniji, ter v Bruselj in Strasbourg potovala takrat ko se to rabi.

Tako odločno ste zdaj to rekli, živela bom v Sloveniji. Glede na to, da ste diplomirali in študirali ter svoje znanje pridobivali v tujini, v ZDA pa tudi v Londonu, kaj vas je znova prineslo v Slovenijo in zakaj tukaj ostajate?

Ja res je. Jaz bom priznala, ko sem bila mlajša sem bila odločena živeti v tujini in se tudi nisem imela namena vrnit. Posebej se spomnim, ker sme končala Škofijsko gimnazijo v Ljubljani, in se potem, moj prvi dan študija je bil prvi dan v ZDA, sem se preselila tja in sem imela mogoče tudi malo naivno predstavno o Združenih državah Amerike. Potem pa ko sem bila tam, sem doživela kaj pomeni življenje na drugem kontinentu, v drugi državi. Ne me narobe razumet, sem se imela zelo fajn, bi ponovila še enkrat, to mojo študijsko izkušnjo, ampak se mi zdi, da šele ko si v tujini se zaveš, kaj pomeni domovina, se zaveš, kaj imamo v Sloveniji. Pa ne govorim samo o lepotah Slovenije, posebej z Belgijo, se glede tega ne moreš primerjat, ampak tudi naš sistem. Veliko stvari je, ki se seveda lahko izboljša, ki bi se dalo izboljšat, na čemer tudi jaz nameravam delat, ampak sami po sebi imamo pa toliko dobrih stvari tukaj, ki jih druge države nimajo. In meni je ravno ta tujina dala vpogled, da zdaj še bolj cenim Slovenijo. Poleg tega, pa se mi tudi zdi, da osem let stran od družine je kar veliko. Čeprav v 21. stoletju je to lažje, kot si predstavljam, da je bilo kdaj prej.

Ampak vendarle, brez staršev, na nek način zelo mlad človek. A vam je to tudi na nek način doprineslo do bolj trde kože? 

Definitivno. Pa predvsem veliko samostojnosti. Ker, ko se sam znajdeš v neki tuji državi, posebej, če je ta na drugem kontinentu, ko veš da tvoji starši, ne morejo priti do tebe, ne vem v roku 24 ur, ti da neko samostojnost. Da se sam zmeniš stvari, da sam poskrbiš sam zase. Tako da jaz zelo podpiram, da mladi gredo, če ne drugega, na izmenjavo, da se naučijo te samostojnosti. Ker se mi zdi, da mladi v Sloveniji kar dolgo časa ostajajo pri svojih starših. Seveda pa zelo podpiram tudi to, da potem pridemo nazaj in znanje, ki smo ga pridobili v tujini prinesemo v Slovenijo. Bom pa tukaj povedala še zanimivost, jaz imam dve sestri in moja srednja sestra, jaz sem najstarejša, pa živi na Nizozemskam v Haagu. Tako da mi je zelo fajn, ko bom zdaj večkrat v Bruslju, do Haaga sta dve urci … Mi je lažje zdaj, ko gre nazaj v Belgijo, ker en majčken del družine je tudi v tem delu Evrope.

Sicer pa če se dotakneva vaši prvih dni v Bruslju, ste morali bojda večkrat pojasniti, da niste asistentka, ampak poslanka. Kako ste se spopadali s tem?

Ja res je, na začetku ko prideš v Bruselj, moj prvi dan kot evropska poslanka, je bila pripravljena takšna “welcome village”, dobesedno vas, ko si šel iz ene točke do druge pa urejal birokracijo in samo poslanci so lahko šli noter. In takoj je bil problem na začetku, ker mene niso spustili noter tisti zaposleni in mi razlagali, da morem pripeljati svojega poslanca ali poslanko. Potem so se slabo počutili, ko so ugotovili, da sem jaz poslanka, ampak potem tudi na vsaki točki, sem znova razlagala., da sem jaz poslanka in ne asistentka. Ampak me ni toliko zmotilo, mislim, da v tistih prvih tednih, no tudi zdaj je še, naval navdušenja, da se je to res zgodilo. So pa vsi zelo prijazni. Me je pa presenetila količina birokracije in administracije, ki jo je bilo treba urediti. Zdaj pa lahko rečem po dobrem mesecu, da imam sestavljeno ekipo, imamo pisarne.

In je toliko lažje, kajne?

Ja bom v prihodnjih tednih objavila pisarne in turu evropskega parlamenta. Za zanimivost, lahko že zdaj povem, da v evropskem parlamentu v Bruslju je tudi kozmetični salon, frizer, čistilnica, supermarket, pošta … To so stvari, ki jih nisem pričakovala, da jih bom našla v parlamentu, pa so tam. Ja, je pa zdaj lažje, ko imamo pisarne. Ker tisti prvi dnevi, ko sem bila gor, med sestanki ali pa med stvarmi, ki sem jih urejala, nisem imela nikamor za odložit svojih stvari. Zdaj pa je slovenska delegacija dobila zelo lepe pisarne v Bruslju, celo v 14. nadstropju, imam lep razgled na celoten Bruselj.

Ste mlada predstavnica, ampak ne najmlajša kajne? Kolikor mi je znano, vaš koleda evropski poslanec, mislim da prihaja iz Cipra ima 24 let.

Ne vem prav s katere države je najmlajši, ampak ja, je nekdo, se mi zdi, da je letnik 2001. Bom rekla, da v evropskem parlamentu sem ugotovila, da za mlade poslance se štejemo vsi pod 40, ampak tisti, ki smo pod 30, bi pa rekla, da nas je deset ali pa petnajst. Smo se tudi že nekako našli. Je bil pa izvoljen tudi nekdo iz Cipra, ki je eno leto mlajši kot jaz, ki pa je bil izvoljen kot Youtuber, se je podal v to brez podpore kakršnekoli stranke, nikoli ni bil v politiki, bil pa je uspešen influencer in Youtuber. Sem ga že večkrat zasledila, kako je snemal vse za na TikTok, Youtube … In on tudi, vsa kar smo imeli do zdaj glasovanja, se je odločil tako, da je to dal kot anketo na TikTok in so potem njegovi sledilci odgovoril on pa je tako glasoval. Tudi to bi lahko rekli, da je en zanimiv pristop k temu, da je nekdo postal evropski poslanec.

Zagotovo gre za pomembno obdobje, tudi veliko dela vas čaka. V času kampanje ste si zadali določene cilje in izzive, pa vendarle kaj je tisto konkretno za kaj se boste zavzemali. Konec koncev tudi za mlade, vemo politika po večini za mlade ni mikavna, oziroma smo na nek način pasivni mladi, kar zadeva vstopa v politiko. Pravzaprav kaj je tisto, kar je vas nagovorilo, kdaj ste se prvič spogledali z njo?

Eden od mojih ciljev, vsebinske mislim, da sem velikokrat v času kampanje govorila, ampak tak moj osebni cilj, kar si res želim doseči je, da pokažem, da mladi spadamo v politiko, da nismo samo neka interesna skupina. Ker velikokrat politiki govorijo, rabimo poskrbet za mlade … Podobno je velikokrat, se mi zdi tudi z upokojenci. Da se reče, to pa to je treba naredit, kot da nekaj obkljukaš, da si naredil za njih. Jaz pa hočem pokazat, da smo aktivni udeleženci.  Pa tudi navdušit čim več mladih, da se podajo na to pot. Moja osebna pot se mi zdi, da se je začela že od malega, prihajam, to ni skrivnost, tistim ki poznajo mojo družino, da je bolj politično usmerjena, tudi moj oče je bil zmeraj politično aktiven, na tak ali drugačen način. Tako da sem s tem odraščala, vsako družinsko kosilo je bilo govora o tem, kaj se dogaja v politiki. Tako da mi ni bilo tuje, čeprav te takrat ko si pet let star niti ne zanima, samo slišiš odrasle pri kosilu. Zanimivo je tudi, tako če pogledam mojo širšo družino niso vsi na strani SDS, tako da je bilo večkrat na kakšnih širših družinskih srečanjih tudi zanimivo, ker so bila kakšna nesoglasja o tem kaj je prav in kaj narobe. Ampak tako ko se spomnim, da je moja prva aktivna želja, da bi bila jaz v politiki, je bila v osnovni šoli, ko sem se odločila, da bom predsednica države. Se spomnim, da smo morali v šestem ali sedmem razredu napisat en esej o tem, kaj bomo počeli ko bomo veliki in moj cel esej je bil o tem, da bom jaz predsednica države.

Celoten pogovor z Zalo Tomašič pa si lahko pogledate spodaj. 

Uredništvo

See author's posts