Drugi dan Glazerjevih dnevov je zaznamoval portret Draga Jančarja. O opusu njegovih del, s poudarkom na romanih Maj, november in To noč sem jo videl, se je z njim pogovarjala Darka Tancer Kajnih. Zakaj se je z veseljem odzval povabilu v Ruše, pa nam je zaupal na štiri oči.

“Čudna so pota Gospodova“, pravi Jančar. “Od tod sem odšel pred približno 50-imi leti, ko sem končal šolo, zdaj pa sem spet tukaj.” Ruš sicer ne čuti kot svoj nekdanji dom, pač pa ima na kraj, kakor tudi na ljudi, polno lepih spominov. Konec koncev so dijaška leta že sama po sebi nekaj posebnega.

Na samem začetku pogovora – na odru velike dvorane CEZAMa – je v luči dejstva, da je bil dijak ruške gimnazije, priznal, da ima tremo, kajti v občinstvu so sedele tri njegove nekdanje učiteljice. Največ (njegove) pozornosti je bila deležna Gena Pen, ki ga je učila slovenščino. “Brez nje ne bi bil to, kar sem, lahko rečem z malo pretiravanja“, je dejal Jančar. Penova je tako rekoč odkrila njegov talent, ko je še gulil šolske klopi. Priznal je, da sta si kar nekajkrat “skočila v lase”, predvsem zaradi njegovega odnosa do slovnice.

Da so bili njegovi spisi zares “rdeči od napak”, je potrdila tudi Penova: “vejice, vejice, vejice. S tem je imel vedno težave.” Sicer pa je nanj kot na svojega bivšega učenca zelo ponosna. Na vprašanje kakšni občutki jo prevzemajo, ko tako znan pisatelj javno pove, da je zaslužna za začetek njegove kariere, pa skromno odgovarja: “Vesela sem, da sem ravnala tako kot sem. Res sem bila rada v šoli. Svoje delo sem opravljala s srcem.”

Pogovor so glasbeno začinili člani zasedbe Kontra kvartet, z aplavzi pa ga kar nekajkrat prekinili obiskovalci.

Uredništvo

See author's posts