Miša (Mihaela) Margan Kocbek, pretežno nasmejana Mariborčanka, nam je v intervjuju za naš portal zaupala vpogled v njeno zasebnost. Izvedeli smo kako doživlja svojo prepoznavnost, zakaj se je iz baletnice in manekenke prelevila v novinarko in podjetnico, pa tudi, kakšen bo njen naslednji, poslovni korak.

1. Kdaj mislite, da ste postali znana Mariborčanka, del slovenske estrade? S “Sanjsko žensko”, po njej ali že prej ali se morda sploh ne bi opredelili kot del estrade?
Tale “del estrade” se čudno sliši (smeh) res pa je, da se nekako ne morem ognit tega vzdevka… S tem sem se prvič srečala leta 1999, ko sem postala spremljevalka Miss Štajerske. Vzporedno s tem sem se nato udeleževala številnih modnih dogodkov, imela številna fotografiranja, se udeleževala prireditev in jih tudi sama organizirala. Potem se je leta 2005 zgodil šov Sanjska ženska, kjer me je spoznala vsa Slovenija. Ne morem verjeti, da je od tega že enajst let (smeh). Danes na nekoliko drugačen način sooblikujem estradno sceno. Čeprav se poskušam držati v ozadju, ne morem mimo dejstva, da sem ostala v spominu mnogih. Včasih me je to obremenjevalo, danes mi je zabavno. Sploh pa, ker je naša estradna scena tako pisana in raznolika. Me pa res preseneča, koliko ljudi se še spomni tega šova in koliko ljudi me še ogovori na to temo.

2. Kolikor vemo, ste ženska mnogih aktivnosti. Ob tem, da ste model, ste tudi fotoreporterka, voditeljica prireditev, blogerka… bili ste baletnica… kaj vse pravzaprav počnete?
Danes stopim pred fotografski objektiv le še kampanjsko in projektno, moje delo pa se v večini odvija v medijskih vodah. Vzporedno v zadnjem času vodim ogromno prireditev, jih tudi organiziram. Predvsem uživam v modnih stvareh, saj sem z modo povezana vse od leta 1999. Trenutno se pripravljam na otvoritev svoje manekenske šole, ki se bo zgodila z novim šolskim letom. S septembrom bomo zajeli Maribor, Mursko Soboto in Ljubljano. Odlična ekipa mi pri tem pomaga in vesela sem, da smo se lotili novih izzivov. Morda bo tudi za Maribor to nekakšna popestritev.

3. Kako to, da ste se začeli preizkušati v polju novinarstva, tako v pisanju kot s fotografiranjem? Zakaj? Še posebej je to zanimivo, ker ste bili najprej “na drugi strani”…

Ja res je. Leta 2005 so “vsi” pisali o meni, danes jaz pišem o drugih. Zgodba je bila zelo zanimiva. Po Sanjski ženski sem prejela ponudbo pisanja za tednik Žurnal in nato revijo STOP. Po nekaj mesecih pa sem dobila novo mikavno ponudbo. Danes mineva deset let, od kar sem zajadrala v “tračarske vode”, pisanja intervjujev in hkrati fotografiranja. Ne bom pozabila mojega prvega intervjuja. Naredila sem ga z Alfijem Nipičem. Še danes ga imam shranjenega. Nato pa se je zgodba odvijala. Spoznala sem ogromno ljudi in vesela sem, da lahko pišem zgodbe o uspehu. O ljudeh, ki ustvarjajo, ki živijo za svoje sanje. In tudi o estradi (smeh).

4. Koliko pa se danes dejansko ukvarjate s pravom, ki ste ga študirali?
Jah pravo… Profesor, ki je zapečatil mojo usodo s pravom je gledal sanjsko žensko (smeh). No znano je bilo, da mu ženske “niso sedle”, še posebej takšne, ki so bile izpostavljene. Potem sem se prepisala na drugo fakulteto. Pravo me je zanimalo le toliko, kolikor sem ga potrebovala. Naučilo me je, kako se postaviš za svoje pravice in danes mi to še kako koristi.

5. Ste kdaj v profitabilnem smislu primerjali kaj je bolje početi “za primerno plačo”: delati v pravu, biti novinar, fotoreporter, model, manekenka…? S čim najbolje zaslužiš?
Seveda bi bilo bolje (s finančnega smisla) če bi ostala v pravu. Ampak moja nemirna narava me je gnala naprej. Leta 2000 sem začela delati v oglaševalski agenciji, ki mi je pokazala dinamično, kreativno delo. Organizirali smo velike prireditve, vodila sem velike projekte, ki smo jih uspešno realizirali. To je bilo vse do Sanjske ženske. Potem sem zajadrala še, kot že omenjeno, v novinarske vode. Danes se veliko bolj znajdem v oglaševalskih, PR-ovskih in organizacijskih vodah ter v vsem tem, kar počnem, kot pa, da bi se videla v pravu. Je pa res, da se v današnjem času (še posebej v Mariboru) človek bori na različnih frontah za dosego nekega normalnega honorarja, kar bi mi bilo v pravu verjetno olajšano.

6. Kako to, da se niste odločili za selitev v tujino ali kakšno večje mesto, nenazadnje ste jih kar nekaj prepotovali…? Vam je Maribor toliko všeč?
Če ne bi imela družine, bi zagotovo najprej odjadrala v Nemčijo. Pa ne zato, ker silijo tja tudi begunci, ampak zato, ker obožujem njihov jezik. Vem, da če si malo iznajdljiv, lahko uspeš. Tako kot vsepovsod, razen pri nas (smeh). Res je tudi to, da zelo rada potujem. Videla sem že mnogo dežel, spoznala različne kulture, ampak danes imam družino, ki je zasidrana tukaj. Morda si nekoč kupim hiško nekje na Tajskem in zajadram tja. Na Maribor me nič ne veže. Družina je lahko tam, kjer si ti.

7. Poletje je pred nami, s čim si ga boste popestrili?
Poletje bom izkoristila za to, da bomo čim dlje na morju. Hčerkica ima nekaj težav z dihali in so mi svetovali, naj poletje preživiva pod borovci in na morskem zraku. Vmes bom seveda delala, saj se z jesenjo pripravlja otvoritev moje modne agencije in manekenske šole. In, da ne pozabim tudi na mojega moža, v oljarni Kocbek nas čaka veliko dela. Dela mi nikoli ne zmanjka.

Uredništvo

See author's posts