Najboljša uprizoritev pretekle gledališke sezone so po presoji žirije Festivala Borštnikovo srečanje Učene ženske po motivih Molierovih Učenih žensk v režiji Jerneja Lorencija, nagrado za najboljšo režijo pa je na zaključku festivala prejela Mateja Koležnik. Največji aplavz je seveda požel dobitnik Borštnikovega prstana Dare Valič.

V svojem nagovoru je član mednarodne strokovne žirije Tomaž Gubenšek (dekan AGRFT) dejal, da je letošnji festival zaznamovala beseda srečanje. “Menimo, da bi v današnjem gledališču moral biti fokus prav na srečanju, druženju. Nismo bili priča samo izmenjavi mnenj med gosti in umetniki iz veliko različnih držav, temveč seveda tudi srečanju in konfrontaciji slovenskih gledališč med seboj. Ti dve sili ohranjata gledališki svet živ, kritičen in prožen,” je dejal.

V 11 predstavah, ki so bile letos v tekmovalnem programu, so videli zelo različne oblike uprizoritev in samostojne estetske pristope do gledališča. Žirija je še posebej izpostavila tri predstave, skozi katere se vidi aktualno stanje naše družbe. Prva je avtorski projekt Republika Slovenija Slovenskega mladinskega gledališča in Zavoda Maska, ki so ji prisodili posebno Borštnikovo nagrado za angažirano gesto ob 25. obletnici Slovenije.

Zelo aktualna je tudi uprizoritev Pred upokojitvijo Prešernovega gledališča Kranj, v kateri je režiserka Mateja Koležnik po ocenah žirije “v polnem sijaju pokazala svoj izjemen režijski talent” in si tako prislužila nagrado za najboljšo režijo. Borštnikovih nagrad pa je vajen tudi režiser Jernej Lorenci, ki je režijo tokrat prepričal z avtorskim projektom Učene ženske po motivih Molierovih Učenih žensk v izvedbi Slovenskega ljudskega gledališča (SLG) Celje in Mestnega gledališča Ptuj. Žirija je uprizoritev soglasno označila za “izjemno pomemben in relevanten estetski in etični gledališki dogodek, ki pogumno opozarja na boleče točke današnjega trenutka“. S to nagrado je svojo vitrino po dolgih letih zapolnilo tudi ptujsko gledališče.

Pia Zemljič, Vesna Jevnikar, Jernej Šugman in Primož Pirnat so bili nagrajeni za igro, nagrado za mlado igralko pa sta prejeli Patrizia Jurinčič Finžgar in Liza Marija Grašič. “Zelo lepo je biti nagrajen in pohvaljen za svoje delo. A zahvala gre celotni ekipi in nenazadnje občinstvu. Dokler vztrajate vi, lahko vztrajamo mi,” je dejala Jevnikarjeva.

Prstan Valiču

Najvišje priznanje za igralsko ustvarjalnost – Borštnikov prstan za življenjsko delo si je letos nadel dolgoletni član ljubljanske Drame Dare Valič, ki je po navedbah žirije “nedvomno velika igralska osebnost, ki sveta slovenskega gledališča ni obogatil samo s fascinantnim nizom prepoznavnih karakternih vlog, temveč s svojim značajem kot takim, z edinstvenim igralskim obrazom, ki se je že neizbrisno zapisal v naš spomin.”

Valič je ob tem ponovil besede svojega prijatelja: “Mejduš, to se pa še meni fajn zdi.” Tudi v izjavah za medije po prireditvi je ostal redkobeseden. “Kar v redu,” je odgovoril na vprašanje, kako je nositi Borštnikov prstan. “Da me imajo radi, mi je kar všeč,” je dodal. Kot svoj največji uspeh pa šteje družino. “To, da sem naredil družino, je največja vloga, ki sem jo kdajkoli naredil,” je dejal.

Ob zaključku Borštnikovega srečanja vsako leto izbere najboljšo uprizoritev pretekle sezone tudi Društvo gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. To se je odločilo za predstavo Rose Bernd Gerharda Hauptmanna v režiji Mateje Koležnik in izvedbi SLG Celje.

S podelitvijo nagrad se je po besedah umetniške direktorice Alje Predan zaključil najzahtevnejši Festival Borštnikovo srečanje doslej. “Letos smo na primer v gledališče spremenili letališče, plesno dvorano in fitnes center. Skoraj 70 dogodkov je obiskalo 6000 ljudi,” je povedala. “Bile so solze in bil je smeh in to je tisto, za kar je vredno ustvarjati in uživati gledališče,” je dejala, za prihodnje leto pa med drugim napovedala celovito predstavitev opusa letos umrlega režiserja Tomaža Pandurja.

VIR: STA

Uredništvo

See author's posts