V oddaji Moja zgodba smo z Mihom Zimškom iz društva Hospic govorili o umiranju, minljivosti in smrti. Kaj je tisto, česar si ljudje želijo v zadnjih dneh svojega življenja? Kako je biti del tako intimnega trenutka, kot je smrt?

“Zavedanje trenutka, da zdaj smo tukaj, že v naslednjem trenutku nas več ni.”

Sam je del Hospica postal pred 14 leti: “Po naključju sem se znašel v prostorih območnega odbora v Celju, kjer so me povabili, da opravim začetno usposabljanje za prostovoljca v društvu in sem rekel, zakaj pa ne. Sem pristopil in deset let ostal kot prostovoljec, sedaj četrto leto kot zaposlen.” In zakaj je smrt še vedno tabu? “Težko se je soočat s to temo, z zavedanjem, ki pa je zavedanje minljivosti, zavedanje trenutka, da zdaj smo tukaj, že v naslednjem trenutku nas več ni.”

“Že od otroštva nam prikrivajo to globoko in veliko resnico življenja, ker nas zaradi lastne stiske želijo starši obvarovati pred njo, s tem pa nas odrežejo od velikega razumevanja življenja in velike možnosti za veliko srečo in veselje v malih trenutkih,” pove in doda, da bi bilo pomembno, da nas že v otroških letih navajajo na to, da nas čaka enako: “Mislim, da bi imeli veliko bolj polno življenje.” 

“Ko odhajajo tvoji ljubi, resnica pritiska”

Z umirjajočimi preživi zadnje dni, tedne, mesece. “Osnovni program je spremljanje umirjajočih in težko bolnih. Smo soočeni s to minljivosti, ki daje tudi veliko dragocenosti. Ko se ljudje začnejo zavedati minljivosti, gredo čez faze, lahko je to tudi jeza, obžalovanje, začnejo se soočati z odnosi, tako bolnik, kot svojci. Mi imamo vlogo nekega mostu, kjer lahko tudi popravimo te odnose. Ker na koncu, so ti odnosi najpomembnejši,” poudari. Za vsakega je šok, stiska, ko se zaveda, da ga kmalu več ne bo.  Kako pomaga na tej fazi? “Na prvem mestu je prisotnost ne obsojanja in ne podajanja svojih prepričanj. Samo si. Pozabiš na osebnost, ki se je zgradila skozi življenja. Ni to pomembno, pomemben je bolnik.” 

“To je tako, kot da stopiš na ladjo, kjer je za krmilom umirjajoči in on je tisti kapetan, ki odloča, kam bova zavila. Ali na odprto morje, kjer je lep sončen dan, ali bo zavil v svoje viharje in bo potovanje težko. Tu sem, da opazujem, v nobenem primeru pa ne skočim in prevzamem krmila ter želim na silo obrniti drugam.”

Prisoten je strah, stiska, in če lahko kako pomagamo, je to, da smo prisotni in s tem damo varnost. “Našel sem dragocenost ob spremljanju umirjajočih, to je hvaležnost in čast, da si lahko ob nekom v tako intimnih trenutkih, kjer deliš življenjske zgodbe. To je velika dragocenost.” In kako preživljajo svoj čas, kaj je tisto, kar si umirjajoči želijo? “Vračajo se, kje se je vse začelo, tam pridemo tudi do občutkov, kaj sem si želel kot otrok in nisem naredil, pa bi si zdaj želel. Če imaš nekoga ob strani, da ti pomaga izpolniti želje, ki običajno niso velike, morda kakšni prostori, ki nas povezujejo z občutkom veselja, sreče, varnosti. So pa tudi odnosi z najbližjimi, kjer je bilo kaj neizrečenega, kakšne zamere, tudi to se razrešuje.”

“Njegovo telo je propadalo, a imel je iskrive oči, tako polne življenja”

Opisal je tudi eno izmed izkušenj. “Gospod mi je dejal, da ko je izvedel za diagnozo, da se ne da nič narediti, usedel s svojo ženo za mizo in sta se začela pogovarjati. Izmenjala sta si vse, kar je bilo zadržanega. Ko sta izjokala vse, je gospod začel res živeti. Njegovo telo je propadalo, a imel je iskrive oči, tako polne življenja, zdelo se mi je, da živi bolj polno življenje, kot leta prej.”

Pa je žalovanje lažje, ko vemo, da nekdo umira? “Če imamo možnost, da se poslovimo, da izrazimo, kar čutimo do osebe, da si izmenjamo občutke, je proces žalovanja neprimerno lažji. Zato podpiramo svojce, da to počnejo. Da se poslovijo, pa tudi udeleževanje pogrebov, tako pri otrocih, ki jih starši želijo zavarovati pred bolečino, ampak je pomembno, da imajo možnost poslovitve, da se oni odločijo, kaj si želijo. Če si ne želijo, jih ne silimo. Če si pa želijo, pa nas skrbi, da bi bilo preveč intenzivno, poskrbimo, da ima spremljevalca, s katerim se lahko umakne. Ampak dajemo možnost poslovitve.”

Vsi umirjajoči si želijo iskrenosti

In kdaj je čas za slovo? “Tisti, ki so dlje časa v tem, poznajo znake. To je naprimer globoko dihanje, proti koncu, hladne noge, drugače pa po občutku. Ko začutiš. Slediti moramo temu, kaj čutimo in to tudi izražati. Ni napačno, da se zjočemo ob nekom, zakaj bi skrivali? Iskrenost. Vsi umirjajoči si želijo iskrenosti. Ne želijo, da bežimo v pogovore o vremenu, kamor skačemo iz lastne stiske, ampak si želijo biti v pristnosti. Če tega ni, so raje sami, da imajo v miru in tišini čas, da predelujejo svoje spomine in odnose.”

Svojci gredo čez enak proces: “Nekateri ne spustijo umirjajočega. Na primer silijo umirjajočega, da bi jedel, da bi se boljše počutil, dobil moči, njemu pa ugašajo organi in je to zanj večji napor. Poskušamo nagovoriti, da umirjajoči ne rabi takšne nege, ampak prisotnost. Ko jim povemo, da so naredili vse, kar so lahko, je žalovanje lažje.” Pove, da želijo bolniki umirati doma, kjer je njihova varnost, zato poskušajo podpreti svojce, da to zmorejo.

Vsaka zgodba je posebna, zanimalo nas je, ali se ga je katera posebej dotaknila.

Koliko ljudi sploh umre srečnih in pomirjenih? “Na žalost malo. Tisti, ki tako umrejo, ne potrebujejo naše pomoči. Mi imamo pa veliko dela. Ljudje živijo stran od sebe in stran od svojega čutenja in nato umirajo z obžalovanji. Mi poskušamo najti dragocenosti, bisere iz življenja, samo časa si nismo vzeli, da bi to izluščili. In zdaj je čas, če je še čas, da se to počne.”

So pa tudi lepi dogodki, o tem mu je razlagala mama: “Bila je prisotna, kjer so hčerke igrale na violino očetu, in biti prisoten ob takem, je nekaj izjemnega.”

Celoten pogovor si lahko ogledate spodaj.

Uredništvo

See author's posts