Kristjan Šmigoc, sicer znan pod vzdevkom Kriko, je fotograf in glasbenik. Po poklicu je tehnik zdravstvene nege, zaposlen na enoti za forenzično psihiatrijo v Mariboru. Je oče štirih otrok, najstarejša hči Lana ima osem let, leto dni mlajši je njegov sin Tian. Mlajša hči Lina ima tri leta, najmlajši sin Matevž pa šteje dve leti. Od malih nog igra kitaro, zadnje leto tudi klaviature, ob tem pa tudi poje. Kristjanov največji vzornik je Oliver Dragojević. “Takšnega kot je on, ne bo nikoli več. Obožujem njegovo glasbo, zato sem se odločil, da na svoj način interpretiram njegovo delo oziroma njegove skladbe,” je povedal.

Kako se je začela vaša ljubezen do glasbe?

Moja ljubezen do glasbe se je začela že, ko sem bil otrok. Kitaro sem začel igrati nekje pri 12 letih oziroma sem se je takrat začel učiti. Učil sem se čisto sam, nisem obiskoval nobene glasbene šole. Torej iz knjig in po posluhu, saj takrat ni bilo na voljo toliko informacij iz spleta. Moja prva skladba, ki sem se jo naučil zaigrati na kitaro, je bila Nothing else matters od skupine Metallica, ki sem jo poslušal. Seveda dokler nisem slišal enega in edinega Oliverja Dragojevića.

Katere glasbene zvrsti so vam najbolj pri srcu in zakaj?

Načeloma so vse glasbene zvrsti vsaka po svoje zanimive in posebne, vendar najraje poslušam dalmatinske pesmi, kar lahko z eno besedo opišem kar Oliver Dragojević. Tudi Petar Grašo se najde med njimi. Zakaj Oliver? Vsak, ki posluša Oliverjeve pesmi ali sliši za njih, takoj pomisli na neko žalost ipd. Jaz pa ravno obratno. Igranje in petje Dragojevića je unikatno, in si upam trditi, da takšnega glasbenika in človeka ne bo več nikoli. Jaz poznam, upam trditi, vsaj 90 odstotkov Oliverjevih skladb (od njegovih začetkov do pesmi čez celotno njegovo kariero). In prav vsako sem preposlušal in tudi zaigral (ob tem poskusil peti). Ne znam opisati občutka in razumevanja, kako je on spontano in hkrati profesionalno zaigral in zapel. Vsako noto ali ton začutim in ob tem razumem njegovo spontanost in to, kar najbolj šteje, je to, da čeprav ga osebno nisem poznal, sem ga skozi pesmi spoznal toliko, da si upam trditi,da je bil človek z veliko začetnico.

Kako glasba vpliva na vaše vsakdanje življenje?

Glasbo imam zelo rad in me praktično spremlja ob vsakem koraku. Že z otroki vsak dan poslušamo otroške pesmice, pojemo ali igramo instrumente. Predvsem pa to, da ko sem sam (recimo v avtu na poti v službo) seveda ne manjka Oliver. In vedno bolj opažam, predvsem pa ljudje okrog mene, da sem dobesedno obseden z njegovimi skladbami.

V bistvu je glasba zelo dobro zdravilo za sprostitev, le najti je treba primerno “noto”, ki ti v danem trenutku paše.

Sam delam z ljudmi, ki imajo določene (hude) psihične težave in jim v službi ogromno igram na kitaro in ob tem lahko vidiš, kako jih glasba sprosti, jih popelje v misli, ob katerih pozabijo na težave ali pretekle slabe dni. Spomnim se pacienta, ki je bil hospitaliziran na našem oddelku, ki mi je ob odpustu dejal oziroma se zahvalil, da je predvsem na njegovo zdravljenje vplivala glasba, ko sem jaz igral na kitaro. In takšnih izkušenj imam zelo veliko. Seveda pozitivnih.

Kakšno vlogo igra glasba v vašem družinskem življenju?

Glasba je na “meniju” v našem življenju praktično vsakdan. Leta 2016 se je rodila hči Lana, ki je bila rojena s hudo prirojeno srčno napako, ki so jo morali sanirati na Češkem. Ob vseh zapletih v teh osmih mesecih Laninega zdravljenja sem ob določenih (težkih) trenutkih poslušal glasbo (malo bom tečen, ampak seveda so to bile skladbe Oliverja) in sem na tak način svoje misli preusmeril drugam. Opažam, da mlajši sin Matevž, ki je imel prav tako veliko težav, saj je bil rojen v 24. tednu nosečnosti, zelo “požira” mojo igranje in petje. Pred kratkim sem posnel eno priredbo Oliverja in on to prav občuduje in zraven poje.

Ali tudi vaši otroci delijo vašo ljubezen do glasbe in kako skupaj uživate v njej?

Jaz včasih rečem v “hecu”, da upam, da bo kateri od štirih igral kakšen instrument ali pel. Kot pa sem že omenil, to zelo zelo intenzivno (zaenkrat) kaže mlajši sin Matevž, ki “posrka” vse kretnje ob igranju kitare ali klaviatur, petje itd. Skupaj pa seveda pojemo in plešemo na otroške pesmice, kar je vsak dan v tednu.

Kako ste se začeli ukvarjati s fotografijo?

S fotografijo sem se začel ukvarjati pred dobrimi 12 leti. Od nekdaj sem rad fotografiral in s fotografijami ustvarjal spomine. In to se je iz leta v leto stopnjevalo, dokler nisem stopil na svojo pot in odprl svoj s.p. Kriko photograpy. Seveda sem v teh letih dobil neskončno izkušenj od znanih glasbenikov (Petar Grašo, Gibonni, Goran Bojčevski itd.) do fotografiranj za komercialne namene do fotografiranj porok in krstov. In seveda kar me je najbolj veselilo fotografiranj družin, ki sem jim pričaral res nepozabne spomine. Aja. Pa da ne pozabim, da sem za leto 2024 naredil fotografije za koledar Damjana Murka, ki sva gasva skupaj z Damjanom kreirala do končnega izdelka.

Ali obstaja kakšna povezava med vašo ljubeznijo do glasbe in fotografije?

Bom rekel tako, da koliko sem se naučil v teh letih rokovati s samo foto/video opremo, mi potem ob snemanju videospotov pride to znanje še kako prav. Saj vse videoposnetke, ki jih posnamem, dejansko tudi sam posnamem in naredim montažo. Sta pa glasba in fotografija svoji veji, vendar menim, da lahko z obema izražaš čustva, občutke in sporočilnost.

Kateri trenutki v vašem življenju se vam zdijo najvrednejši fotografiranja?

Vsak trenutek, ki ga ulovim v objektiv, ima zame nek pomen. Predvsem trenutki, ko so na fotografijah moji otroci, ki so moj svet. S to mislijo delujem tudi ob profesionalnem fotografiranju recimo družinskega krsta, saj se poistovetim s starši krščenca/-ke in poskušam ujeti najbolj pomembne trenutke obreda, saj bi tudi sam kot starš želel, da imam od svojega otroka, ki je krščen, en res nepozaben spomin.

Zadnje čase menim, da ima dan premalo 24 ur. Usklajevanje in izpolnjevanje mojih želj oziroma mojega dela, pa definitivno ne bi mogel izpeljati brez moje partnerke (bodoče žene). Seveda so tukaj še babice, vendar to, kar zmore moja partnerka, si lahko moški le želi. Je pa dejstvo, da je zelo težko. Ampak se da!

Kako vaša družina podpira vase interese?

Kot sem že dejal, je partnerka tista, ki je zaslužna za to, da lahko deluje moj posel, služba in družina, tako kot mora. Seveda ni vse rožnato in lahko, vendar se ob pravilni komunikaciji in organizaciji to kljub vsemu dobro spelje. Seveda (še enkrat poudarjam) brez babic in seveda tistih ljudi, ki me podpirajo in spodbujajo, ne bi šlo. S tem mislim moja dobra prijatelja Roka Kotnika in Roka Šijanca, ki mi res ob vsem stojita ob strani glede mojih želj in ciljev.

Ali kdaj sodelujete v projektih skupaj?

Glede fotografiranja delujem sam, razporede in vse birokratske zadeve rešuje partnerka. Sem pa pred časom posnel videospot na priredbo pesmi Jedina od Oliverja in sem se takrat odločil, da vključim v video Martino, saj sem preprosto ob besedilu pesmi želel, da je zraven.

Katere družinske aktivnosti najraje počnete skupaj?

V bistvu, ko smo vsi skupaj doma, počnemo vsi vse skupaj, saj preprosto ob takšnem številu otrok človek tudi če bi rad kaj počel sam, ne moreš, ker imaš vedno senco za seboj. Drugače pa delujemo kot povprečna družina s štirimi otroci. Najraje pa smo nekje zunaj v naravi z otroci.

Kakšni so vaši cilji ali sanje glede glasbe in fotografije?

V vseh področjih se vedno prepustim usodi oziroma se ne obremenjujem z nekimi cilji. Seveda cilje moramo imeti, vendar si tega ne interpretiram kot neko obremenjevanje. Na prvem mestu je prioriteta, da je družina srečna in da smo zdravi. In ko imamo to, potem ni važno, kaj se v življenju pripeti. Recimo v fotografiji je meni največ vredno to, da se ljudje vračajo na fotografiranje in da so iskreno zadovoljni z mojim delom. Glede glasbe pa nimam nekih posebnih ciljev, ker vse, kar delam, je le zase in svojo dušo.

Ali obstajajo projekti, ki bi jih radi izpeljali v prihodnosti?

Načrtovanih je kar nekaj projektov. Ampak ne smem še prehitro o njih govoriti, vem pa, da boste slej kot prej izvedeli in videli. Najlažje pa lahko vidite moje delovanje na mojem Facebook profilu Kristjan Šmigoc Kriko ali na fb strani Kriko photography, na katero vas vljudno vabim, da se mi pridružite in sledite mojim delom.

Kaj bi svetovali nekomu, ki bi rad razvil podobne hobije in strasti kot vi?

Delaj to, kar čutiš in želiš! Ne oziraj se na negativne in zavistne ljudi, saj so ponavadi to ljudje, ki v življenju nimajo pet minut delovne dobe ali pa ljudje, ki v življenju niso in ne bodo dosegli nič razen naziv “facebook komentator”.

Uredništvo

See author's posts