V oddaji Moja zgodba smo s Sašo Gerčar govorili o stresu in izgorelosti.
Vrnila se je v čas osnovne šole in svoje otroštvo: “Sem edinka, vzgojena sem bila v pridno punčko. Kot majhno so me starši naučili reči, da sem Saša, pridna punčka. To sem ponavljala, vsi so se smejali in jaz sem navdušeno ponavljala. Poosebila sem to zadevo.” V osnovni šoli je precej sanjala, zanimala jo je moda, začela je risati, pri babici se je naučila šivanja in ustvarjala svoja oblačila.

“Povleklo me je v navdušenje, hiperaktivnost.”

“Ko sem šla v srednjo šolo, sem bila pridna punčka, lepe ocene. Šla sem na ekonomijo, da bom dobila službo. Takrat sem nehala sanjati,” opiše. Kasneje je podpisala pogodbo s podjetjem v Ameriki. “Bila sem na porodniški, sklenila sem, da bom menjala službo. Pisala sem za razgovor, povabili so me in sprejeli. Bajno. Direktorica, dosti mlada, bila sem ustanovno podjetje. Našla svoje ljudi, prostor, svoje kadre. Hkrati sem imela doma majhnega otroka. Stres se je dogajal ves čas. Povleklo me je v navdušenje, hiperaktivnost. Po drugi strani me je zaradi otroka pekla vest.” Veliko časa je posvečala v službi, a je takrat zelo odvisna. Prizna, da je bila od tega tempa odvisna.

“Pridna punčka je vseboval perfekcionizem: vedno moram biti najboljša, imeti najboljše ocene, v službi najboljša, morala sem biti najboljša žena, mama, prijateljica. To je bilo v meni,” pove.

Ni je skrbelo, da bo njen tempo privedel do izgorelosti: “To je bilo moje življenje. Izgorelost ni trenutek, ki se zgodi iz danes na jutri. Izgorevala sem več let, a takrat se o tem ni veliko govoril.” Življenje jo je od leta 2009 sililo, da se ustavi. Vse se je začelo z zobobolom: “Kar na enkrat cel kup stvari. Zobobol, nisem ga pravilno zdravila, vnetje dlesni, skoraj sepsa. Med tem so izpadali lasje. Izpadli in ponovno zrasli. Takrat nisem pomislila, da je povezano s stresom.” Leta 2008 sem bila zdrava, brez bolniških, v letu 2010 pa se je pojavilo polno težav: “Vrtoglavice, krvava driska, nehala sem jesti in spati. Bila sem prepričana, da je nekje nekaj, kaj se bo odprlo, izrezal, zašili in jaz bom živela kot nekoč.”

Mama jo je pobrila z brivskim aparatom

Hodila je od zdravnika do zdravnika, vsak jo je le pogledal: “Tiste obvezne tri minute. Rabila sem nekoga, ki bi me poslušal. Imela sem veliko stiske v sebi. Zdravniki niso imeli časa. Pogledali so simptome, napisal diagnozo. To, da so mi izpadal lasje v krogih, jasno mi je bilo, da imam alopecijo areato. A ko so mi rekli, da gre za stres, nisem verjela.” En dan je šla na tržnico, ko je šla mimo trgovine si je kupila lasuljo, da bi prekrila njene težave. “Ko sem prinesla lasuljo, sem mislila, da bo bolje stala, če ne bom imela las. Šla sem do mame in me je z očetovim brivskim aparatom pobrila po glavi. Šok, ko sem se pogledala v ogledalo. Ko zagledaš velika ušesa, visoko čelo, si videti kot zombi, grozen. Nisi videti kot ženska,” pove.

Po prvem šoku je nosila lasuljo le mesec dni: “Ta lasulja je strašansko žulila. Imela sem izpuščaje, tako da sem jo nosila le v najbolj nujnih primerih. Začela sem nositi rutke. Naenkrat pa se mi to več ni dalo. Da bi odvrgla ta modrček in šla takšna na ulico, ni res. Počutila sem se golo. Rabila sem podporo prijateljev. Ko sem bila v psihiatrični bolnišnici sem to popolnoma sprejela.” En teden po tem, ko si je obrila lase se je odločila, da se ne vrne v službo. Poklicala je nadrejene in jim sporočila, da gre na bolniški stalež in da se ne bo več vrnila. Po dogovoru z zdravnico se je odločila za hospitalizacijo v psihiatrični ustanovi.

“Takrat sem v tem videla pridobitev časa. V psihiatrični bolnišnici sem preživela enega boljših obdobij v življenju. Končno sem dojela, da je stres tisto, kar me uničuje. Koristilo mi je to, da sem bila umaknjena od svoje družine, ker v prejšnjem obdobju sem bila perfektna žena in mama in nikoli nisem znala reči ne.”

“Bila sem tri mesece na dopustu, bi lahko rekla. Ni me skrbelo, kako bo doma, oni so poskrbeli, jaz sem bila v bolnišnici,” je dejala. “Iz svoje izkušnje lahko rečem, da sem znala reči ne, ker sem v poslu znala reči ne, ampak tistim, ki so mi ljubi, tistim pa ne. Mislim, da to ni ljubezen, da je to pomanjkanje samozavesti.” Njene prioritete so se precej spremenile. Uresničila je svoje sanje: “Ko sem se začela postavljati na noge, sem veliko brala, začela sem iskati otroka v sebi. Zapisala sem svoje nekdanje želje. Motor je bil ena izmed mojih osnovnošolskih želja.” Naredila je izpit in si primarno želela kupiti vespo, a je šla korak dlje in si kupila čoperja. Pri 50 letih se je vpisala v šolo: “Šla sem na fakulteto za dizjan, uživala v vsaki minuti študija in ga uspešno dokončala.”

Poglobila je tudi odnose z možem, s katerim je od osemnajstega leta. “Možu sem začela pisati pisma. Oba sva energični osebi, ko sva začela izražati bolj zoprne zadeve, je hitro prišlo do boja in kreganja, oba sva se čutila ogrožena. On je moral prebrati, nisva se skregala in je zelo pomagalo. Seveda sva se nato zbližala. Začel me je razumeti in jaz njega. Vzameva si več časa en za drugega.”

“Opravljam le še zavede, ki me veselijo”

“Tudi poslovno se ukvarjam le s tem, kar me veseli. Začela sem risati kure, čisto naključno, in to sem spremenila v posel v nastajanju, Kura Fura” pove. Poleg psa, mačke in motorja je njena velika ljubezen Trst: “Kupili smo si majhno garsonjero v Trstu in čez novo leto smo prvič prespali tam. To je moje prebižališče. Tja grem, tam ustvarjam miselno, tam se sprehajam in to me napolni.”

“Takrat, ko je najhujše, ko te povleče v centrifrugo, takrat, ko je najhuje, takrat se moreš ustaviti. Čeprav se zdi nemogoče, se je potrebno ustaviti, razmisliti. Nič se ne bo zgodilo.”

Pogovoru lahko prisluhnete spodaj.

Uredništvo

See author's posts