V oddaji Moja zgodba smo spregovorili z Urško Puš, ki komunicira z onostranstvom, lahko rečemo, da govori z mrtvimi.

“Sem tolmač dveh svetov, prenašam sporočila pokojnih oz. dušnega sveta”

Prva videnja je imela zgodaj v otroštvu, a ker ni bilo nobenih potrditev s strani oseb, ki jim je svoja opažanja zaupala, jih je dojela kot neresnične. “To je bilo v osnovni šoli, tudi prej, potem je vse skupaj poniknilo. Določene informacije, ki sem jih podala, recimo tukaj je umrl starejši moški, je bil odgovor, da tukaj noben starejši moški ni živel. Šele po dedkovi smrti sem izvedela, da je tam živel moški in da je tam tudi umrl,” pove uvodoma.

“Ko se da govoriti z dušo pokojnika, se naučimo, da lahko govorimo s svojo dušo.”

Ko je imela 20 let, se je zavedala, kaj vsa njena opažanja pomenijo: “Ko so bili indici, da ne gre za videnje živih, da morda imajo obliko žive osebe, a je tako kot hologram, vidiš določene stvari, lahko zelo podrobno, kot pri nas, a gre za nekaj, kar je prosojno na nek način.” Sicer je po poklicu zgodovinarka, a je delala v radijskih in televizijskih vodah. Pred leti se je odločila, da odpre svoje podjetje in se tudi uradno ukvarja z medijstvom. “Bilo je ogromno navala, ko se enkrat pojaviš, glede na to, da te nato poznajo kot žensko, ki govori z mrtvimi. Ljudje si želijo verjeti, da ko umremo, ne gremo v nič, a jih na neki način muči to, da bi se dalo govoriti z mrtvimi,” pove. Skozi leti opaža, da je to področje čedalje manj tabu. “Ko se da govoriti z dušo pokojnika, se naučimo, da lahko govorimo s svojo dušo.”

“Fino je, da jim pokojni dokažejo, da slišijo njihove misli, razmišljanje, vidijo njihova čustva, to je poanta teh srečanj”

Čakalne dobe pri njej so izredno dolge, tudi več kot 10 mesecev. K njej prihajajo študenti, tudi otroci, ki pridejo v spremstvu staršev, njena najstarejša klientka ima 86 let. Ima specifičen način dela: “Vprašanj ni. Rečem jim vzemite si to, kot da greste na kavo in potem oni poslušajo, kaj imajo pokojni za povedati. Fino je, da jim pokojni dokažejo, da slišijo njihove misli, razmišljanje, vidijo njihova čustva, to je poanta teh srečanj.” Priporoča snemanje, saj je veliko informacij, ki jih možgani ne morejo takoj procesirati.

“Zame so verodostojni pokojni, ne tisti, ki tam sedijo, ker so čustveno vpleteni, med tem, ko oni brez teh zemeljskih čustev lahko prenašajo te informacije.”

Pa se kdaj zgodi, da se nam ne “oglasi” nobena duša? “Se še ni zgodilo, imamo v vsakem primeru prednike, prijatelje, znance. Drugo je, če imate 20 bližnjih oseb pokojnih, pa bodo morda tri prišle zelo intenzivno, pa kakšna malo manj, ampak ne moramo pričakovati, da jih bo 20, ker to je totalen razpad sistema,” pove.  Svetuje, da po smrti mine šest mesecev, preden se odločite za obisk: “V prvi vrsti zaradi nas, ker žalovanje ima specifične faze, vsi gremo čez iste, stvar je v tem, da pri nekom šok trajal dlje časa, hkrati pa tudi pokojni morajo priti do določenih stvari, da naredijo pregled življenja. Pomembno je, da jih pustimo, da opravijo svoje delo, hkrati pa, da se mi posvetimo žalovanju.”

In na kakšen način dobiva sporočila pokojnih?

“Moje telo je na izposojo. Preko mojega telesa lahko meni pokojni pokaže, da za občutiti. Nekdo, ki je umrl v prometni nesreči, je imel zlomljeno ključnico, je to moja bolečina. Nekdo, ki je imel možgansko kap, je to moja bolečina. Izposodijo si telo, čustva, hkrati pa si izposojajo moje spomine, da lahko ljudem povem, glej to in to. Se pravi, da jih vidim, slišim, z njimi lahko komuniciram, predvsem pa čutim,” pove.

“Bolj je odnos mene in klientov, jaz se s pokojnimi vse zmenim.  Bolečine, ki pridejo, z njimi odidejo. Ljudem skušam dati maksimalno. Če je kaj naporno, so odnosi. Morda bo narobe slišati, a več je dela z živimi ljudmi. Kako mu dati informacije. Jaz kot tolmač ne smem spreminjati izjav.”

Celoten pogovor si lahko ogledate tukaj.

Uredništvo

See author's posts