Na Štajerski sivki smo v rubriki Poletni pogovor na BK TV gostili letošnjo olimpijsko prvakinjo – judoistko Andrejo Leški.
So še živi občutki iz letošnjega Pariza?
Pa so še, vseeno, ja. Sicer sedaj se nekako, jaz rečem, svet vrti dalje, tudi jaz poskušam iti naprej. Ampak bo to še kar nekaj časa ostalo kar živo v meni.
Tisti posebni občutki, tudi mogoče spomini? Ker verjamem, da se takrat vse hitro dogaja in mogoče športnik nima časa niti predelati. Ste uspeli predelati?
Sem kar, sicer tu in tam pride kakšen detajl, podrobnost, ki sem jo spregledala ali preskočila. A sedaj počasi v pogovorih z bližnjimi, mislim, da smo dali vse čez.
Takrat smo tudi gledalci pred zasloni doživljali te emocije z vami, tista sreča je bila tudi v Sloveniji. Sicer ste čustveni?
Pa mislim, da sem kar. V vse smeri. Ne samo v to veselje. Si kar pustim, da čustva pridejo in se z njimi soočam.
Kakšen je bil tisti občutek? Saj vem, da je to tipično novinarsko vprašanje, s kakšnimi občutki ste se soočali, pa vendar … stopiti na najvišjo stopničko na olimpijskih igrah. Večina športnikov tega niti ne doseže v svoji karieri. Možgani takrat sploh procesirajo, kaj se dogaja?
Takrat si itak pod vplivom emocij in hormonov in samega dogajanja, da je to nekaj posebnega. Dosti veselja. Ampak se mi zdi, da tudi še zdaj, ko vidim odsek s podelitve, ko stopim na tisto stopničko … Kar malo zmajem z glavo: “A je to sploh res? Se to res dogaja?” Bilo je dobesedno neverjetno.
Ali se spomnite vseh trenutkov ali morda sedaj, ko posnetke pogledate, pomislite: “Aha, okej. To se je zgodilo.”
Ja, se mi zdi, da sem bila kar prisotna v vsem tem. Tudi čez celoten dan. Tako da … mislim, sigurno katere stvari malo bolj, kakšne malo manj … Ta podelitev in himna, to se zelo živo spomnim. Ko sem zapela, še sedaj tisti občutek … noro res.
Kaj pa samo tekmovanje? Med tekmovanjem ste pravzaprav premagali favoritko, Francozinjo. Kateri boj je bil najtežji oziroma kako ste doživljali vse te boje? Konec koncev finale je bil ipon!
Zelo zanimivo, da ko gledam za nazaj, lahko ovrednotim malo drugače. Ko greš en po en korak, je vsak dvoboj najbolj pomemben, najtežji. Vse, kar te čaka. Sploh že pred tem, v sami pripravi, ko razmišljaš, na koga vse lahko naletiš, kdo vse bi ti lahko povzročil težave, je čisto drugače. Zdaj vem, da tisti dan, ko sem šla eno borbo po eno borbo, da je bil vsak dvoboj res zahteven. Ko sedaj pogledam za nazaj, sigurno, če ne v smislu fizično, psihološko, je bil ta polfinale s Francozinjo res zahteven.
Ko govorim s športniki, včasih rečejo, da je lažje biti v vlogi izzivalca. To drži tudi za vas?
Ja, mogoče po eni strani. A še vseeno je ta Francozinja tako dobra, tako kvalitetna. Šest svetovnih naslovov že govori zase, olimpijska prvakinja, druga na olimpijskih igrah, to je bil njen tretji velik uspeh. In to je vse tako, jaz bi rekla, ena časovnica. In to se je zame počasi stopnjevalo. Jaz sem z njo pred tem izgubila petkrat, če ne šestkrat. Nisem imela kaj za izgubiti, ona pa je bila pod pritiskom svoje domače dvorane in to sem se sproti opominjala. Da ne razmišljati, to je velik pritisk za nasprotnico.
Morda je bila psihološko šibkejša od vas …
Sigurno. Tudi mogoče, bi si mislila, da to ni pričakovala. Mislim, da je šla suvereno, samozavestno čez vse. Tako da je bilo za njo tudi kar presenečenje, bi rekla.
Kako pa so potekale vaše priprave na olimpijske igre? Je bilo kaj drugačnega v primerjavi s prejšnjimi tekmovanji?
Zdaj, judo sezona je kar nekako naporna, marca smo imeli evropsko prvenstvo, čez mesec svetovno in potem čez dober mesec še olimpijske igre, tako da je skoraj nemogoče, da bi na obeh velikih tekmah bil optimalno pripravljen. Tako da je bilo potrebno samo spustiti takrat … recimo na svetovnem sem izgubila proti Francozinji za tretje mesto in me je “matralo”, po drugi strani sem si rekla, zdaj ni še čas, da sem res na tem vrhuncu forme. V bistvu je to kar trajalo nekaj mesecev. Že od samega začetka, ko smo si rekli, okej, zdaj se začne glavna priprava, stopnjevanje. Najprej itak ena baza, fizična, kondicijska priprava. Potem tehnično izpopolnjevanje podrobnosti.
Kaj pa psihološka priprava? Kako je to pomembno? Prej sva govorili, polna dvorana, ki navija za nasprotnico, mora biti vse v glavi na pravem mestu.
Ja, tudi to sem delala, s pomočjo. Zdi se mi, da je bilo ključno, da sem bila pripravljena na vse. Itak si želiš, tvoj cilj je priti do vrha, to je fokus. A se mi zdi, da še vseeno, da si lahko zmagovalec, moraš biti istočasno pripravljen tudi na poraz. To je vseeno res tekmovanje najvišjega ranga, vsi so pripravljeni, vsi si želijo … Tako da vsak odstotek lahko na koncu dela velike razlike. Pri judu se mi zdi, da se to toliko bolj izkaže, ker je neposreden boj. Ni da plavaš po svoji liniji, tečeš na svoji stezi. To moraš vreči nekoga, ki hoče tebe spraviti na hrbet.
Kaj pa posebni rituali? Včasih športniki pravijo, da imajo določene nogavice ali pa kaj takšnega.
Pa nimam nič specifičnega. Edino, kar bi lahko izpostavila, je, da vedno isto elastiko uporabljam. Drugače pa ne. Predvsem je bil moj cilj, tudi čez cel ta dan, da ostanem čim bolj sproščena, da prikažem to, kar znam. Ne da se sama sebe mogoče spravljam pod nek pritisk ali pa da si ustvarjam pričakovanje. Se mi zdi, da se je to izkazalo kot zelo dober način.
Je težko imeti pravo mero ambicij, po drugi strani pa se umiriti? Kako se soočate tem? Verjamem, da so ambicije tudi pri trenerju, vas, bližnjih … Kako to uravnotežiti?
Sem zelo hvaležna, da imam takšno družino, prijatelje, zunanjo podporo, da ni fokusirano na rezultat, ‘moraš zmagati’ itd. Ampak res, ‘daj, imej se dobro, pokaži, kaj znaš, imaš to’ … Vse, tudi želje in voščila, ki sem jih pred tekmo prejemala. Podpora, spodbuda je bila naravnana na to: “Ej, to je življenjska izkušnja, že da si prišel, se kvalificiral, tekmuješ z najboljšimi in si del tega.” Zdi se mi, da je to včasih zanemarjeno, a mislim, da je to bil velik uspeh. Dosti je bilo pritiskov, tako da sama od sebe nisem potrebovala povzročati neke motivacije. Tako, da se je bilo lahko usmeriti v sproščanje.
Javnost je nestrpno pričakovala prvo slovensko medaljo. Bila je vaša, bila je zlata. Boljše ne gre. Kako ste pravzaprav doživljali vse to? Ko prideš tja, olimpijska vas, koliko je sploh manevrskega prostora za doživljati utrip. Pred tekmo verjetno bolj malo?
Vsak posameznik drugače. Meni ustreza, da jaz – še vedno sem tam, to je moja izkušnja, moram doživeti kaj. Ne smem oditi samo s tem tekmovalnim spominom, ampak celoto. Skušala sem se družiti z ostalimi športniki, jih spodbujati pri njihovih tekmah in doživeti olimpijsko vas, vzdušje, dogajanje. Čim bolj. Obiskala sem druge dvorane. Recimo tudi mi zbijamo kilograme pred tekmo, tako da je kar naporno, ker si ne smeš vsega privoščiti, a sem šla tudi v jedilnico, ki je odprta 24 ur. Imaš na voljo različne kuhinje, lahko ‘probaš’. Imeli smo neke stvari tudi z Michelinovo zvezdico. Izmenjavaš lahko značke s športniki drugih držav. Jaz sem to doživela, ker sem rekla, da si to želim, in sem si to pustila. Kakšne stvari pa ne, ne vem, sem se odločila, da ne bom šla na otvoritveno slovesnost, ker je bilo preveč naporno nekaj dni pred mojim nastopom. Na koncu izbiraš prioritete, še vseeno pa sem si rekla, da hočem eno celostno izkušnjo, tako da sem to tudi dobila.
Kako je sicer poskrbljeno za športnika? Veliko smo slišali. A me zanima s prve roke.
Moram reči, da sem zelo nezahtevna, prilagodljiva, tako da … Itak potujemo ogromno, navajena sem, da lahko spiš marsikje, ješ marsikaj in se pač moraš s tem sprijazniti. Tako da je bilo tukaj približno enako. Mogoče sobe. Ja, imaš cimra. V bistvu so bili narejeni kot apartmajčki, kot stanovanjski kompleks, skupaj smo živeli tudi z ostalimi športniki, to je vse neka navada … Kaj je malo manjkalo, je to, da nismo imeli klim v sobicah, imeli smo prenosne klime, ki niso dobro delovale, tako da je bilo včasih kar naporno, ko je bilo vroče, še vedno je bilo sredi poletja v Franciji. Temperature so bile okoli 25, 30 stopinj Celzija. Ampak saj pravim, to moraš vzeti v zakup, vsi smo v enakem, če se lepo izrazim. Ni izjem. Zdaj vem, da recimo ameriška košarkarska ekipa zaradi zvezd ni stanovala v olimpijski vasi, oni so si lahko to privoščili. Niso tako stroga pravila, a po eni strani razumeš, če je nekdo res zvezda, bi verjetno bili oblegani in nekako v tisti vasi se ne bi mogli sproščeno gibati itd. Tudi to je po eni strani razumljivo.
Nekateri športniki pravijo, da je breme in čast zastopati Slovenijo. Tu so usklajene uniforme. Je to kakšno dodatno breme? Ko sva se prej pogovarjali, olimpijske igre so tudi medijsko podprt dogodek, tudi judoisti ste v prvi bojni liniji. Morda na evropskih in svetovnih prvenstvih žal ne dobivate toliko pozornosti.
Res je. Se mi zdi, da se kar pozna razlika. Smo del večje ekipe. Meni se zdi to ena lepa priložnost, da lahko nosimo naše barve in smo kot ena velika ekipa tam skupaj. So pa protokoli striktni in se moramo držati, imeli smo veliko usposabljanj in ja, so nas kar naučili, kako, kje, kdaj … Kdaj smo morali biti na voljo za novinarje, kdaj nam ni bilo treba biti. Vse to je potrebno vedeti, da si lahko narediš tudi zase najboljše. Ja, potem si res del nečesa večjega, se mi zdi. Judoisti se mi zdijo sploh … Judo je zelo težek šport, zelo kompleksen za spremljati, če ga ne poznaš. Vsaj na olimpijskih ga poskušamo približati širši javnosti. Kot ste rekli, se mi zdi, da se je čutilo v olimpijski vasi, da se pričakuje en dosežek. Mislim, da je bilo letos vse malo prerazporejeno. A ko ni šlo vse po planih in za kajak in za recimo divje vode, sem tudi jaz kar čutila malo “uuu, sedaj pa prihaja moj dan, kaj če spet ne rata, kaj če rata”. Vsa vprašanja ti hodijo po glavi. In potem se je tako super, lepo izšlo in zame in za celo Slovenijo. Mislim, da so vsi dihali za ta dosežek.
To je prva zlata olimpijska za Primorsko?
Res je, prva za Koper. Sprejem je bil fenomenalen, srčen. Ta pridevnik najbolj zadene. Do zdaj … saj imaš podporo, te ljudje poznajo, ampak, kako je to zraslo. Sploh v temu času. Neverjetno. Tako lep pozitiven feedback, se mi zdi, da se res združimo in lahko skupaj naredimo še več, še boljše.
Pozitiven feedback, po drugi strani pa je bilo za Kajo zelo naporno, tudi zaradi negativnih komentarjev se je umaknila za nekaj časa. Kako lahko nastaneta dve skrajnosti?
Kaja je moja kolegica iz kluba. Imela je zelo drugačno izkušnjo, na žalost. Tudi to se hitro zgodi, potencira se lahko v obe smeri. Ljudje se radi vključijo v to. Jaz navijam za čim bolj pozitivno in čim boljše. Mi smo konec koncev samo ljudje, imamo svoja čustva, smo samo meso in kri, ali kako bi rekli. Ti lahko kar hitro pride do živega, sploh zato, ker je ta dogodek tudi za nas res en življenjski cilj. Mi zato delamo leta in leta. Vložimo energijo, čas, tudi svoje telo. Res, nekako vedno poskušamo preko vseh mej, tako da se mi zdi, da že poraz je dovolj, da te nekako zruši. To mi je res bilo težko spremljati. Ja, tudi to mislim da je del psihološke priprave. Moraš biti močen. Mi smo zelo izpostavljeni, sploh v tem obdobju, tudi medijsko, kar morda v judo nismo toliko navajeni, tega pompa. Tako da je res treba imeti razčiščeno sam pri sebi, da se lahko s tem spopadaš.
Je pa pohvalno, da se je judo v Sloveniji razširil iz celjskega kluba, ki je v prejšnjih letih na olimpijskih igrah pobral tisto, kar so imeli začrtano. Da ste tudi od drugod judoistke, torej je tudi interes med mladimi? Kaj opažate? Se vključujejo?
Se mi zdi, da niti ni bilo toliko … Ja, olimpijske igre so prikazovale to, kot da prihaja, to sliko. Pri mlajših selekcijah se veliko dogaja. Naš kljub iz Ljubljane, Judo klub Bežigrad ima celo hierarhijo mladine, ki si želi delati, vztraja. Imamo svetovne, evropske medalje in od mene iz članskih nivojev, iz mladinskih itd. Tako da je tukaj kar nekaj dela in rezultatov že. Se mi pa zdi, da je bilo to potrebno, da se vidi tudi navzven. In zato se mi to zdi še toliko bolj poseben dosežek, ker odpira vrata tudi vsem drugim, da se res da, da ni edina opcija. Če verjameš, lahko dosežeš.
Kako ste se v obdobju po usvojitvi (medalje) … je težko najti motivacijo za naprej?
Ja, to je bil tudi en izziv, še vedno je. V bistvu je bil plan, ne glede na rezultat, da si vzamem eno tako daljšo pavzo, daljši premor od samega tekmovalnega športa, ravno zato, da telo pride ven iz tega stresa. Tukaj je veliko pretreniranosti, ki je niti ne čutiš v teku procesa. Tudi psihološko, da lahko malo odmisliš, doživiš tudi okoli, kaj zdaj, ko je priložnost … Začenja se nov ciklus, prišli bodo novi, mladi obrazi, verjetno se bodo spreminjala tudi pravila, tako da tudi jaz bom morala zaštartati na novo. Zdi se mi, da pride prav, da lahko to naredim kot eno novo poglavje. Nekaj časa zase, za druge stvari, ki jih rada počnem. Po tem pa počasi nazaj.
Še tekmovalni šport torej?
Ja, verjetno. Ravno pred kratkim sem se pogovarjala z enim športnim psihologom, ne najdem besed … Rekel je, da sedaj mora judo prepričati mene. Tukaj sem se zelo našla. Res je, dosegla sem vse, kar se doseči da. Zlata olimpijska medalja, ne vem, če je še kaj več kot to. In sedaj bo moral judo nekako mene prepričati, da lahko še kaj naredim, še vztrajam in grem dalje.
Kaj pa tudi sicer za naprej v življenju? Je judo tisto, kar je v vašem življenju začrtano tudi za naprej, po koncu kariere, a je kaj drugega, kar vas veseli? So to trenerske vode ali čisto nekaj drugega?
To je bila sicer vedno opcija, a jaz sem zelo vsestranska, tako da mislim, da se vidim tudi na kakšnem bolj poslovnem področju ali pa kaj drugega v bistvu, čisto iskreno. Kot trener? Nikoli nisem čutila preveč, da bi bilo to zame. Zaenkrat nisem do tam prišla. Mi je pa po drugi strani škoda, ker se mi zdi, da imam veliko znanja, da lahko pomagam na tem področju, tako da verjetno povsem ven iz juda ne bom šla. Tudi ne bi. Mislim, da imam tukaj ogromno potenciala za vsaj deliti z drugimi, če ne drugo. Ampak mislim, da vseeno bom, ko bo prišel čas, se šla to drugo kariero, na kateri delam, za kar sem tudi študirala, se preizkusila na trgu dela. Tako da, tudi to me malo vleče.
Hkrati gre pa mogoče oboje, svetovanje mladim judoistom in še kaj drugega?
Sigurno, bom videla, kako se bom začutila.
Kaj pa naslednje olimpijske igre? Konec koncev ste še mladi?
Res je. Štiri leta je še eno dolgo obdobje in tudi jaz sem takšen tip, da če se odločim za to, bom šla sigurno v to, na vse ali nič. Ne morem nekaj na pol. Je pa štiri leta predanosti, to ni mačji kašelj. To je velika zaveza, tako da bom morala premisliti in se odločiti. Je zelo zahtevno, kljub temu, da … Hvala bogu sem bila jaz na koncu z vsemi temi rezultati nagrajena in se mi je vse to nekako splačalo in povrnilo. Je zelo zahtevno in naporno in ni kar tako spet nadaljevati in iti čez sebe znova in znova.
Kako pa Slovenija poskrbi za olimpijske prvake in tudi tiste, ki dobijo druge medalje? Imate kakšne ugodnosti zaradi tega, finančno nagrado? Se vam zdi, da Slovenija dovolj ceni to? Slišimo lahko iz tujine, da govorijo včasih o vrtoglavih zneskih nagrad.
Zdi se mi, da Slovenija dosti dela na tem področju, smo že deležni vedno večjega vložka, tudi iz državne smeri. Po moje mogoče bolj kot to, da sedaj – in ugodnosti in finančna podpora – bi bilo dobro razmišljati o temu, da se poskrbi za ravno to: karierne možnosti in priložnosti. Mi smo še vseeno toliko časa, bom govorila v imenu vseh športnikov, vložili v to neko specifiko, da ne ostane časa in energije dostikrat, da se izpopolnjuješ na drugih področjih. Zato bi bilo dobro, da se najde neko mesto za nas, kjer lahko to, kar smo toliko časa delali, na temu, čemur smo zrasli, nekako naprej gradimo in smo še vedno sposobni preživeti.
Da se vas, ko greste v športni pokoj, ne pozabi.
Tako je. Se mi zdi, da je to najtežji del. Tudi jaz se pripravljam mogoče. Bila sem dostikrat opozorjena, da ja … Po tem lahko pride en tak, mogoče upad tudi v smislu, tudi emocionalno, pozornost, vso to dogajanje. In to bo sigurno šlo mimo. Takrat bom morala biti pripravljena, da me to ne bo zlomilo in zrušilo. Tako da poskušam tudi jaz res ostati na tleh z nogami, da me ne odnese, ne.
Potem je lahko hudo, kot smo slišali. Sicer v Sloveniji se o tem toliko ne govori, a v tujini slišimo o tem, kako se soočajo športniki s psihološkimi in finančnimi težavami. Pa da se vrneva na začetek. Zakaj sploh judo?
Čisto iskreno, ko sem kot otrok začela, je bilo to predvsem eno veselje, ena zabava. Svojo energijo sem lahko pustila na blazini, to se začne bolj kot ne kot neko igro. Potem pa sproti, ko spoznavaš ta šport … Zdi se mi, da me je predvsem pritegnila filozofija za tem. Res to usmerjanje energije in moči v neko dobro, v recimo pravi trenutek. Na pravi način. To spoštovanje, ki ga imamo, ki nas uči judo … Ga že od začetka … Nikoli ne vidiš dvoboja, ne da se tekmovalca priklonita, pred in po dvoboju, ne glede na rezultat. Tako da se mi zdi, da ja … Predvsem svoboda, motorična … in tudi potem psihološko, katere vrednote judo zagovarja, se kar skladajo z mojimi.
Kdo pa je imel največji vpliv na vašo kariero? So bili to starši, se lahko ozrete?
Sigurno je ena mešanica. Zdi sem mi, da je bilo ključno res to, da sem se pri 15 letih odločila za to v Ljubljani. Tako da sigurno Mitja Železnikar, ki je bil moj prvi ljubljanski trener, ki me je sploh našel, videl v meni potencial in me povabil ter delal z mano takrat. On ima pri temu kar zasluge, to je bila ena velika odskočna deska zame, sigurno. Sigurno pa tudi vsak trener skozi mojo celotno zgodovino je nekaj prinesel. To je ena lepa slika. Brez staršev itak ne bi šlo, se mi zdi, da je bila prava mera motivacije, spodbude in tudi prostih rok, da sem vseeno morala sama se odločati, sprejemati odločitve. Konec koncev to vse me je tudi zgradilo v osebo, kakršna sem danes. To je en paket.
Kaj pa prihodnost juda v Sloveniji? Je svetla?
Jaz mislim, da je. Toliko let se dokazuje. Mislim, da že šeste olimpijske igre, ko rezultatsko dokazujemo, da imamo potencial, da smo talentirani za to, da nam leži ta šport. Tako da mislim, da z vsakim takim uspehom povabimo mlade in jim pokažemo, da je judo tukaj, na karti in da je na voljo. Mislim, da je tudi zelo dostopen šport za vsakogar, ne glede na naše telesne sestave, postave, finančne zmogljivosti. Res je za vsakogar. In ne tudi samo kot otroci, tudi kot amaterski šport, tudi kasneje v življenju. Se mi zdi, da res ponuja nekaj za vsakogar.
Celoten pogovor si lahko pogledate spodaj.
Loading ...