Po tragičnih dogodkih v Srbiji pristojni napovedujejo tudi ukrepe za povečanje dostopa do pomoči ob duševnih stiskah. Mojca Zvezdana Dernovšek z ministrstva za zdravje pa opozarja, da vsaka stiska in nasilje ne izvirata nujno iz duševnih težav. Povezovanje ljudem nerazumljivega vedenja z duševnimi motnjami pa da vodi v še večjo stigmatizacijo.

Srbijo sta prejšnjo sredo pretresla dva huda strelska napada, ki sta odprla številna vprašanja o tem, kako bi bilo možno predvideti ali preprečiti takšne tragedije. Številna so vezana tudi na zagotavljanje duševnega zdravja.

Kot je v pogovoru za STA pojasnila psihiatrinja in vodja sektorja za duševno zdravje in demenco na ministrstvu za zdravje Dernovšek, tovrstni hudi dogodki niso stvar trenutnega nagiba, pač pa se pri povzročitelju krepi krizno stanje, ki ga spremlja tudi eskalacija nasilnega vedenja.

Če ima nek posameznik slabo samopodobo, občutek prizadetosti, ponižanja, se lahko zateče v nasilne fantazije, preko katerih skuša regulirati svoje počutje ali vrednost. Nato se lahko zateče v nasilne videoigre ali prevzame bojevniško miselnost in je očaran nad povzročitelji podobnih dejanj, je pojasnila.

Takšne fantazije lahko po njenih besedah trajajo leta, lahko pa se ob novih neprijetnih doživljajih tudi okrepijo. Takrat lahko posameznik oblikuje ideje o tem, kaj želi komu storiti, si pripravi seznam tarč, raziskuje o načinu, kako bi to izpeljal, vse skupaj pa podpirajo nenehni občutki izolacije, izključenosti in slabega počutja.

Če se tudi to stanje stopnjuje z občutki brezizhodnosti, ujetosti in brezupa, pa zadostuje droben dogodek, da posameznik izpelje svoje načrte.

Spomnila je, da v takih primerih ljudje velikokrat rečejo, da storilec pred izvršitvijo dejanja ni izkazoval nobenih težav, kar pa ne drži povsem. Opisana dogajanja je mogoče opaziti in prepoznati, predvsem pa ljudi nagovoriti, da se lahko v stanju stiske obrnejo po pomoč.

Na vprašanje, kako prepoznati znake, je odgovorila, da taki posamezniki niso več tako dobro vključeni v svoje okolje, pri njih prevladujejo negativna čustva, lahko celo govorijo, da se želijo maščevati. Take znake lahko v prvi vrsti prepoznajo družinski člani, prijatelji, sodelavci in znanci, ki pa morajo nanje pravilno reagirati, pa tudi formalni sistem, kot je šolstvo.

Ob tem opozarja, da vsaka stiska ljudi ne izvira nujno iz težav v duševnem zdravju. “Če bi pogledali številke, bi videli, da so ljudje, ki imajo težave v duševnem zdravju, celo manj nasilni kot splošna populacija,” je poudarila.

Zelo privlačno je namreč vsa človeku nerazumljiva vedenja ali dogodke povezati z duševnimi motnjami, čeprav to morda ne drži. To vodi v stigmatizacijo težav v duševnem zdravju in še dodatno odvračanje ljudi od iskanja pomoči, saj morebitno postavitev diagnoze povezujemo z nasiljem. V Sloveniji pa po njenih izkušnjah do pomoči ob duševnih stiskah vsi ljudje še vedno pridejo prepozno.

Najbolj nevarna je po njenih besedah sicer kombinacija nezdravljene duševne motnje z odvisnostjo od psihoaktivnih snovi. Problematično pa je tudi stanje izgube stika z realnostjo s halucinacijami – človek sliši glasove, ki mu narekujejo, kaj naj naredi. Nevarne so tudi blodnje, če se posameznik brani pred namišljenimi preganjalci. Vse našteto pa je izjemno redko.

Kaj pa v tovrstna dejanja torej vodi ljudi, ki nimajo težav z duševnim zdravjem? Dernovšek odgovarja, da je vzrok lahko v aleksitimiji – nezmožnosti prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugih ljudi. To sicer še ne pomeni, da bo posameznik nevaren, vendar pa zelo majhen delež posameznikov stisko zaradi težav s prepoznavanjem čustev rešuje na neprilagojen način.

Hkrati pa je določen delež tako mladostnikov kot odraslih brezčutnih. Čeprav nimajo aleksitimije, so nezmožni čutiti empatijo in sočustvovati. Tudi v tej skupini ljudi le majhen delež svoje stiske izraža neustrezno.

Ob tragičnih dogodkih so se v Srbiji pojavili tudi pozivi k prepovedi resničnostnih šovov in omejevanju dostopa do družbenih omrežij. Dernovšek je poudarila, da to ni rešitev, saj živimo v globaliziranem svetu, pač pa je treba vzgajati kulturo nenasilja. Seveda pa družbeni mediji prinašajo določene pasti, saj zgolj druženje na daljavo ni dovolj, ljudje potrebujemo tudi bližnje odnose, ki nas osrečujejo, je dejala.

Poudarila je tudi pomen dostopne pomoči posameznikom v stiski. Na ministrstvu za zdravje se trudijo, da bi čakalne dobe za pomoč znižali. Eden od ukrepov, ki že kaže učinke, je po njenih besedah razvrščanje ljudi z uporabo triaže v centrih za duševno zdravje odraslih in centrih za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Kot pozitivno je izpostavila tudi možnost centrov, da pomagajo v domačem okolju.

Ob tem je še posebej poudarila pomen skrbi za duševno zdravje otrok in mladostnikov. Službe za duševno zdravje otrok in mladostnikov so po njenih besedah načrtovali pred 50 leti in začeli krepiti šele leta 2019, povsod po svetu pa ugotavljajo, da so nezadostne, saj se je pozornost v večji meri usmerjalo v odrasle.

Na ministrstvu zato po njenih besedah veliko truda usmerjajo v krepitev služb za pomoč. Upa, da bodo v naslednjem letu zapolnili manjkajoče dele v mreži centrov za duševno zdravje, do leta 2028 pa nato zapolnili kadrovske primanjkljaje. Trenutno namreč primanjkuje psihologov in kliničnih psihologov, v nekoliko manjši meri pa tudi psihiatrov in pedopsihiatrov.

Na vprašanje, ali podpira pozive k uvedbi presejalnih vprašalnikov o duševnem zdravju v okviru sistematskih pregledov otrok, je odgovorila pritrdilno. A je opozorila, da je z morebitno uvedbo vprašalnikov treba poskrbeti tudi za sistem pomoči pri tistih, kjer bi vprašalnik pokazal na morebitne težave.

Na ministrstvu za zdravje sicer pripravljajo novelo zakona o duševnem zdravju, ki bo odpravila nekatere neustavnosti, nato pa še nov zakon o duševnem zdravju.

V načrtu je tudi sprejetje zakona o psihoterapiji, ki bi reguliral to področje. Kot je pojasnila, imajo na mizi tri dobre predloge, o katerih bo razpravljala delovna skupina.

Za izboljšanje dostopnosti do psihoterapevtskih storitev znotraj psihiatrije in klinične psihologije v javni zdravstveni mreži se je zavzel tudi razširjen strokovni kolegij za psihiatrijo. “To je izjemen korak,” je poudarila.

vir: sta

Uredništvo

See author's posts