Vabljeni na 3. koncert cikla Carpe artem, ki bo 12. novembra 2014 ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor.

Izvajalci:
Eva-Nina Kozmus, flavta, Oksana Pečeny, violina, Daša Savić, violina,
Levente Gidró, viola, Nikolaj Sajko, violončelo

Program
Wolfgang Amadeus Mozart Kvartet za flavto, violino, violo in violončelo št. 1 v D-duru, K. 285
Allegro
Adagio
Rondo (Allegro)

Ivo Petrić Tri skice za flavto in godalni kvartet
Moderato
Agitato
Largo

Amy Beach Tema in variacije za flavto in godalni kvartet, op. 80
Tema: Lento di molto, sempre espressivo
Variacija I: L’istesso tempo
Variacija II: Allegro giusto
Variacija III: Andantino con morbidezza (quasi Valzer lento)
Variacija IV: Presto leggiero
Variacija V: Largo di molto, con grand’ espressione – Presto leggiero – Tempo del Tema
Variacija VI: Allegro giocoso – Tempo del Tema

*******

Wolfgang Amadeus Mozart Kvartet za flavto, violino, violo in violončelo št. 3 v C-duru, K. 171 (285b)
Allegro
Andantino (Tema z variacijami)

Blaž Pucihar Air and Adorable Blues
Air
Adorable Blues

Mozartovi skladateljska vsestranskost in dojemljivost za različne glasbene tokove, ki so v njegovem času sobivali v turbulentnem sožitju, še danes presenečata, tako po obsežnosti glasbenega opusa, ki je namenjen različnim inštrumentalnim zasedbam, kakor tudi po izvajalski zahtevnosti in ekspresivnosti. Četudi je za flavto ustvaril prelepe melodične pasaže v številnih simfonijah, koncertih in operah, je Mozart večkrat izrazil svoje pomisleke o flavti kot solističnem inštrumentu, saj naj bi bila mehkobnost njenega zvena v primerjavi z različnimi možnostmi igranja na violino v izraznem smislu nekoliko bolj omejena oziroma enodimenzionalna. Mozartov Kvartet za flavto v D-duru (K. 285), ki ga sestavljajo še violina, viola in violončelo, je nastal po naročilu Nizozemca, »resničnega prijatelja človečnosti« (tako je Mozart naročnika opisal v pismu očetu) in ljubiteljskega flavtista Ferdinanda de Jeana (1737–1797), ki je deloval sicer kot kirurg pri Vzhodnoindijski družbi. De Jean se je z Mozartom srečal v tedanjem glasbenem središču Mannheimu jeseni 1777 in pri njem naročil nekaj koncertov in kvartetov za flavto, ki bi jih moral dokončati v roku dveh mesecev. Kljub obljubljenemu bogatemu plačilu je Mozart zaradi drugih angažmajev, predvsem zavoljo nedavnega srečanja s sopranistko Aloysio Weber (sestro svoje poznejše žene Constanze), v katero se je močno zaljubil, le delno izpolnil svojo obveznost in tako dokončal zgolj omenjeni kvartet ter koncert za flavto, ki ga je transkribiral po svojem koncertu za oboo.
Kvartet za flavto v D-duru z ustaljeno razvrstitvijo treh stavkov (hitro-počasi-hitro) je Mozart dokončal na božič (25. decembra) 1777. Prvi stavek je tipičen sonatni allegro z jasno formalno zasnovo, v katerem vseskozi blesti flavta v tekočih in pomladno svežih melodičnih linijah. Nespregledljiv optimizem, ki ga ne omaja niti tematska izpeljava na molovski dominanti (a-molu), in vedrina dajeta skladbi posebno lahkoten značaj kljub virtuoznim pasažam, ki jih vseskozi izvaja flavta, vloga violine je pri tem omejena na izvajanje zahtevnejših spremljevalnih figur, na nekaterih mestih pa se s flavto angažira v pomenljiv glasbeni dialog, tokrat primarno po načelu imitacije v spodnji oktavi. Vloga viole je (tako kot po navadi v klasicistični literaturi) osredotočena na zapolnjevanje harmonske in figurativne praznine, violončelo pa izvaja spremljavo v skladu z izročilom baročnega bassa continua osnovne harmonske tone, z razmeroma pogosto izvedbo pedalnih tonov pa skrbi tudi za stabilizacijo formalno izčiščene zvočne podobe. Solistična vloga flavte se v drugem stavku (Adagio), ki ga je Mozart zasnoval v paralelnem h-molu, še dodatno podčrta z njeno tožečo ekspresivnostjo in pogosto okrašeno melodijo, godala pa ob tem diskretno izvajajo spremljavo v tehniki pizzicato (tj. z brenkanjem na struno). Tretji stavek (Rondo – Allegro) se po koroni na zadnjem taktu prejšnjega nadaljuje brez premora (oziroma z attacco). Živahno brbotanje končnega dela skladbe se v nezadržno hitrem izvajalskem tempu tematsko prepleta med uvodno predstavljeno temo refrena in različnimi kupleti (tematskimi medvložki, po navadi s kontrastnim značajem). Mozart tokrat več pozornosti nameni tudi spremljevalnim godalom, ki se zlasti v kupletih občasno prelevijo v nosilce najprepoznavnejše tematske skupine (melodije). V ospredje sili tesnejši odnos med flavto in violino, ki sta na več mestih zvezani v paralelnih gibanjih v intervalu duodecime ali oktave, kar še okrepi dinamično razmerje med melodijo in spremljavo, pri tem pa ustvarja različne barvne odtenke znotraj izvajalsko karseda zlite zasedbe.
Slovenski skladatelj, oboist in publicist Ivo Petrić (r. 1931) je leta 1958 diplomiral iz dirigiranja in kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo. V svoji dolgoletni in bogati glasbeni karieri je deloval kot oboist, umetniški vodja Slovenske filharmonije (1979–1995), deset let je bil tajnik Društva slovenskih skladateljev, udejstvoval pa se je tudi kot vodja Ansambla Slavko Osterc, vodja edicij pri Društvu slovenskih skladateljev (1970–2002) ter kot profesor kompozicije na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Za svoje umetniško delo je prejel številne nagrade, med drugim študentsko Prešernovo nagrado (leta 1955), nagrado Prešernovega sklada (1971), Župančičevo nagrado mesta Ljubljana za ustvarjalnost, Kozinovo nagrado ter razne druge nagrade v tujini. Je izjemno plodovit skladatelj, saj je avtor več kot 200 skladb za najrazličnejše zasedbe. Petrićeve Tri skice za flavto in godalni kvartet so nastale leta 1961, torej v njegovem poznem mladostnem obdobju in v času ustanavljanja skladateljske skupine Pro musica viva, ki je predstavljala novo organizacijsko platformo tedanje slovenske glasbene avantgarde. Petrićev kompozicijski slog se je z leti postopoma umirjal od začetnega drznega ekspresionizma in serializma do harmonsko močno razširjene tonalnosti. Zglede za Tri skice za flavto in godalni kvartet je skladatelj bržkone našel v zrelem in poznejšem godalnem opusu Arnolda Schönberga, v katerem lahko poleg uporabe dvanajsttonske tehnike zasledimo tudi intenzivno »operiranje« s serijami ritmično-melodičnih motivov, ki so postali nekakšni novi osnovni delci posamezne skladbe. Petrić se v zaporedju treh stavkov loteva uglasbitve nove in močno disonantne glasbene abstraktnosti, ki jo pretanjeno kanalizira skozi barvne odtenke flavte in godalnega kvarteta. Skice so v končni instanci nekakšni amorfni glasbeni triptih (Moderato – Agitato – Largo), ki po principu zvočne odtujitve evocira različne psihološke afekte in shizofreno atmosfero povojnega subjektivizma.
Amy Marcy Cheney Beach (1867–1944) se je rodila v majhnem kraju Henniker v zvezni državi New Hampshire in je bila ena prvih ameriških skladateljic, ki se je s svojim obsežnim glasbenim opusom uveljavila že v času svojega življenja. Biografi navajajo izredno veliko zanimanje za glasbo še v najnežnejših letih in njen zgodnji talent, ki spominja na Mozartovo »čudežno otroštvo«. Kljub temu da je Amy Beach evropskemu poslušalstvu klasične glasbe še vedno precejšnja neznanka, je po večini kot glasbeni samouk (po zgledu velikih klasikov nemške glasbe, Bacha, Mozarta in Beethovna) ustvarila več kot 300 glasbenih del, med drugim tudi Galsko simfonijo (Gaelic Symphony), ki ji je prinesla zgodnjo slavo in utrdila glasbeno kariero, poleg tega se je podpisala kot avtorica svoje edine komorne opere Cabildo, koncerta za klavir v cis-molu, številnih samospevov, zborovskih del, skladb za priljubljeni inštrument klavir ter kompozicij za različne komorne zasedbe. Kot izvrstna pianistka je pogosto nastopala po tedanjih priljubljenih ameriških koncertnih prizoriščih – debitirala je v Bostonu leta 1883 s Chopinovim Rondojem v Es-duru in Moschelesovim Koncertom za klavir št. 3 v g-molu. Tema kvinteta, ki ga je naročilo Društvo za komorno glasbo iz San Francisca (San Francisco Chamber Music Society), predstavlja melodija iz skladateljičine zgodnejše pesmi Indijanska uspavanka (An Indian Lullaby), ki jo je v okviru prvega stavka priredila za godalni kvartet (torej brez flavte). Nova uglasbitev dela, ki je bilo dokončano leta 1916 (s prvo izvedbo v mesecu septembru istega leta), je postala v kontrapunktičnem smislu nekoliko bolj pregnetena glasbena tekstura, znotraj katere zavzema pomembno mesto tudi druga »vzdihujoča« tema, ki poudarja elegično vzdušje in melanholijo. V naslednjih šestih variacijah lahko tako prisluhnemo obdelavi bodisi celotne teme ali njenih fragmentov.
Prvo variacijo razpre flavta z zasanjanim in na trenutke dramatičnim »arabesknim« uvodom (prav ta naj bi očrtal eksotični milje Indijancev), slednjemu pa se kmalu pridružijo godala s samosvojim in nekoliko otopelim pulzom. »Zmehčan« ritem tako ustvarja občutek nekakšnega lebdenja. Druga variacija (Allegro giusto) se začne z energičnim vstopom visokih godal (brez violončela) v skorajda histeričnem razpoloženju – šele po pridružitvi violončela, ki nekoliko stabilizira glasbeno atmosfero, se priključi še flavta in s svojim mehkobnim tonom umiri grobe geste godal, četudi slednja brezobzirno vztrajajo v svoji premočrtno izrisani melodično-ritmični liniji. Tretja variacija (Andantino con morbidezza) je legitimna glasbena »študija tesnobe«, ki je obenem tudi nekakšna sarkastična parodija dunajskega valčka. Opazna je denimo predvsem ritmična razvlečenost oziroma nekakšno namerno postajanje; daljši toni v različnih inštrumentih, ki se zajedajo eden v drugega, ustvarjajo celo psihedelični učinek. Četrta variacija (Presto leggiero) po svoji »žuboreče valujoči« tonski sliki spominja na enega od začetnih »prizorov« iz Smetanove simfonične pesnitve Vltava, kar skladateljica doseže predvsem z zgoščevanjem tkiva po načelu posnemanja oziroma imitacije. Peta variacija, ki je obenem tudi najdaljša v celotni skladbi in razčlenjena s kar dvema spremembama izvajalskega tempa, predstavlja meditativen kontrast prejšnji in nas zaziblje v nežen in hrepeneč glasbeni objem. Prijetno presenečenje ustvari tudi lirična melodija v violončelu, s pomočjo katere skladateljica počasi stopnjuje ekspresivnost stavka vse do strastnega dinamičnega izbruha vseh inštrumentov, ki se ob občasnih citatih posameznih godal potopi v svet tišine. Slednjega prekine ščemenje (Presto leggiero) v hitrih lestvičnih pasažah in kaskadah, ki se naposled umirijo in preobrazijo v reminiscenco arabeskne teme iz druge variacije. Šesta variacija (Allegro giocoso) je fugatni stavek, ki ga uvede violončelo, temu pa se po logiki vertikalne sorodnosti najprej pridružijo še viola, druga violina in nato še prva violina – skladateljica prihrani flavto za konec, pri tem pa dodobra izkoristi njen potencial mehčanja nevrotičnega »nerganja« godal. Po krajši izpeljavi se skladba zaključi s finalno reminiscenco »arabeskne« teme, ki ponovno odpre vrata v sanjski svet.
Čeprav je dolgo časa veljalo prepričanje, da naj bi bil Kvartet za flavto, violino, violo in violončelo št. 3 v C-duru, K. 171 (K 285b) zadnji kvartet iz naročila nizozemskega flavtista Ferdinanda de Jeana, ki ga je Mozart domnevno končal med 25. decembrom 1777 in 14. februarjem 1778, je britanski muzikolog Alan Walker Tyson z natančno analizo Mozartovega avtografa dokazal nasprotno. Delo naj torej ne bi bilo del omenjenega naročila, obenem pa naj bi nastalo približno tri leta pozneje (okrog leta 1781). Kljub temu pa ostaja upravičen dvom, ali je takšno dognanje tudi v skladu z resničnostjo zgodovinskih dogodkov: formalna struktura skladbe in slogovne poteze kvarteta, v katerem je še vedno moč čutiti predklasicistični pulz »galantnega« sloga Carla Philippa Emanuela Bacha ali Johanna Joachima Quantza, kažejo namreč na to, da naj bi delo (vsaj v fragmentih) nastalo vsaj nekaj let pred de Jeanovim naročilom, Mozart pa ga je po Tysonovi tezi najverjetneje dokončal šele po letu 1781. Po svoje je nenavadno dejstvo tudi Mozartovo vztrajanje na tonalnem središču C, ki se je vsaj v drugem stavku prestavilo na dominanto, subdominanto ali (v baročni praksi pogosto tudi) na paralelni dur oziroma mol.
Prvi stavek kvarteta je tipičen sonatni allegro z jasno členjenimi periodami, že po predstavitvi prve téme pa se ta za oktavo niže ponovi v partu violine, s katero je flavta vseskozi v tesnejši navezi. Tematska izpeljava v g-molu začasno poenoti kvartet bodisi s paralelnimi pasažami oziroma z imitacijo glasbene materije, iz katere se ponovno izvije solistični part flavte. Šele v drugem delu reprize pride do ponovne (in začasne) zamenjave vlog, ko violina prva predstavi drugo témo, na katero se nato »pripnejo« še flavta, viola in violončelo. Drugi stavek, tema s šestimi variacijami, je prav tako napisan v C-duru, s čimer je želel skladatelj doseči bržkone večjo celovitost kvarteta in na splošno ohraniti optimistično razpoloženje kompozicije. Temo z variacijami naj bi Mozart predelal iz šestega stavka svoje Serenade št. 10 v B-duru (K. 361) iz leta 1781. Razmeroma preprosta in ljubka melodija iz teme spominja skorajda na kakšno »šolsko« oziroma glasbenodidaktično kompozicijo, ki je lahko namenjena tudi amaterskemu komornemu muziciranju ter utrjevanju posebnih stilnih elementov (zlasti izvajanju okraskov). Mozart je prve štiri variacije zasnoval v izhodiščnem izvajalskem tempu teme (Andantino), po četrti (minore) variaciji v c-molu, v katerem je še posebej poudarjen kontrapunkt med flavto in violino – pozornost vzbuja tudi kadenca flavte po koroni godal –, pa sledita le še nekoliko bolj ekspresivna peta variacija (Adagio) s poudarjeno liričnostjo in sklepni finale (Allegro), ki v iskrivo hlastavem tempu zaključi kvartet.
Slovenski pianist, skladatelj in aranžer Blaž Pucihar (r. 1977) se je po študiju klavirja na ljubljanski Akademiji za glasbo, ki ga je z odliko zaključil pri prof. Dubravki Tomšič Srebotnjak leta 1999, ter ob svojem poustvarjalnem delu korepetitorja na ljubljanski glasbeni akademiji (od leta 2000) in koncertiranju začel intenzivno posvečati kompoziciji in aranžiranju po letu 2003. Razmeroma velik delež njegovih skladb je posvečen različnim komornim zasedbam (duetom, triom, kvartetom itn.) in klavirju, na pobudo svoje življenjske sopotnice in flavtistke Ane Kavčič Pucihar pa je veliko del posvetil tudi flavti. Nemška založba Edition Kossack in ameriška založba ALRY uspešno promovirata njegove skladbe, ki se izvajajo in snemajo na mednarodnih tekmovanjih, festivalih in koncertih od ZDA, Evrope pa vse do Japonske. Puciharjev kompozicijski slog bi lahko označili kot izjemno blagozvočno in premišljeno »postmoderno« sintezo klasičnih kompozicijskih tehnik s prvinami jazza, šansona in popularne glasbe. Dvostavčna skladba Air and Adorable Blues za flavto, violino, violo in violončelo je na pobudo založbe ALRY nastala leta 2010. Osrednji nosilec melodije je po vseh pričakovanjih flavta, ki se v prvem stavku Air (v hitrem z vrednostjo četrtinke 132) s težiščem na tonu G predstavi s preprosto pentatonsko melodijo ob izoritmičnem gibanju godal. Nekoliko več melodične ekspresije zasledimo tudi v partu violine v drugem delu prvega stavka po modulaciji v B-dur. Prav ritmično raziskovanje violine spodbudi flavto, da znova prevzame osrednjo melodično vlogo. Drugi stavek (Adorable Blues) s središčem na tonu D predstavijo ritmično razgibane, a poenotene unisono pasaže, ki se po osmih taktih postopoma razdrobijo v samostojne enote s povsem individualiziranimi glasbenimi gestami. Vloga violončela se tako denimo osredotoči na sinkopirano spremljavo (proti koncu stavka tudi v tehniki pizzicato) z značilno zastajajočim ritmom bluesa, tj. v osminskem gibanju v zaporedju 3-3-2, violina se s svojimi drsajočimi pasažami, portamenti in tonskim drobljenjem na trenutke postavi v konkurenčno razmerje s flavto, viola pa z ritmičnimi iznajdbami in diskretnim kontrapunktom po potrebi zgošča nadvse »prikupen« kvartet, ki se zaradi posrečenih glasbenih kontrastov vedno pogosteje izvaja na različnih koncertnih dogodkih.
Benjamin Virc

Flavtistka Eva-Nina Kozmus (r. 1994) je edina slovenska zmagovalka prestižnega tekmovanja Evrovizijski mladi glasbenik 2010 na Dunaju. Trenutno je študentka profesorja Philippa Bernolda in njegovih asistentov Juliena Beaudimenta ter Gillesa Cottina na Nacionalnem konservatoriju za glasbo in ples v Lyonu. Za izjemne uspehe pri umetniškem uveljavljanju šole so ji na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer je leta 2010 zaključila šolanje v razredu prof. Milene Lipovšek, podelili Škerjančevo nagrado. Glasbenih tekmovanj se je začela udeleževati leta 2005, ko je osvojila prvo nagrado na mednarodnem tekmovanju flavtistov v Požarevcu. Od takrat se je udeležila mnogih flavtističnih tekmovanj v Sloveniji, Avstriji, Srbiji, Italiji in na Hrvaškem, prav na vseh pa je prejela najvišje nagrade in priznanja. Je članica simfoničnega orkestra lyonskega Nacionalnega konservatorija za glasbo in ples, sodelovala pa je tudi že z mnogimi drugimi orkestri. V koncertni sezoni 2008/2009 je sodelovala s Central European Iniciative Youth Orchestra (Mladinski orkester srednjeevropske iniciative), ki združuje mlade evropske glasbenike, stare do 18 let, v šolskem letu 2009/2010 pa je bila članica simfoničnega orkestra Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani. Kot solistka je že večkrat sodelovala s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija pod dirigentskim vodstvom En Shaa, s simfoničnim orkestrom SEE (South East Europe), s simfoničnim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana, z godalnim orkestrom Zagrebških solistov, z orkestrom Sarajevske filharmonije pod vodstvom dirigenta Toshihira Yuneza, z godalnim orkestrom »Muzićke škole za muzićke talente Ćuprija« ter s simfoničnim orkestrom SGŠ Celje. Veliko nastopa na samostojnih koncertih po Evropi, predstavila pa se je tudi na različnih glasbenih ciklih, kot so Mladi mladim, Prisluhnimo v Križankah, Dobimo se na Magistratu, Mladi virtuozi, Glasbene nedelje v hotelu Union ter na koncertih v okviru Festivala Maribor. Sodelovala je na različnih mojstrskih tečajih in poletnih šolah ter se tako izpopolnjevala pri različnih profesorjih, kot so Emmanuel Pahud, Sir James Galway, Phillipe Bernold, Julien Beaudiment, Gilles Cottin, Jean-Marc Boissière, Davide Formisano, Andrea Oliva, János Bálint, Claude Lefebvre, Maxence Larrieu, Gaspar Hoyos, Milena Lipovšek, Liza Hawlina Prešiček, Jan Ostrý, Gabi Pas-Van Ryet, Petri Alanko, Walter Auer, Karl-Heinz Schütz, Jeffrey Cohan in Michel Debost.

Biografije ostalih nastopajočih so objavljene na spletni strani Društva za komorno glasbo Amadeus: www.carpeartem.org.

Uredništvo

See author's posts