Zagovornik načela enakosti priporoča dopolnitev zakonodaje glede deljenega skrbništva otrok ločenih staršev. Predlaga spremembo dela družinskega zakonika, po kateri bi sodišča v vseh aktualnih postopkih lahko odredila deljeno skrbništvo vedno, ko bi bilo to v največjo otrokovo korist, pa čeprav njihovi starši o tem ne bi dosegli soglasja.

Zagovornik v današnjem sporočilu za javnost pojasnjuje, da so sodišča do začetka uporabe družinskega zakonika 15. aprila 2019 lahko določila deljeno skrbništvo nad otroki razvezanih staršev samo, če sta se s tem strinjala oba starša.

Ta določba starega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih ni ustrezno zasledovala največje koristi za otroka in je bila tudi zato spremenjena. Vseeno pa se še vedno uporablja v sodnih postopkih o določitvi skrbništva, ki so se začeli pred pričetkom uporabe družinskega zakonika.

Zagovornik je ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočil spremembo prehodne določbe v enem členu zakonika tako, da bi novejša ureditev veljala v vseh aktualnih postopkih, ne glede na to, kdaj so se začeli. Tako bi bilo v vseh sodnih postopkih odločanja o varstvu in vzgoji otrok staršev, ki ne živita več skupaj, lahko odrejeno deljeno skrbništvo, ko bi bilo to v največjo otrokovo korist.

Zagovornik je v priporočilu poudaril, da je treba tudi po mednarodnih konvencijah in sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice pri vseh odločitvah glede otrok kot najpomembnejše vodilo upoštevati njihovo največjo korist. Tako mora biti tudi pri odločitvah o njihovi pravici do uživanja družinskega življenja.

Po oceni zagovornika prehodna določba iz 290. člena družinskega zakonika teh izhodišč ne upošteva dovolj

Določa namreč, da morajo sodišča tudi v ločitvenih postopkih, začetih pred 15. aprilom 2019, ko se je zakonik pričel uporabljati, še vedno uporabljati stari zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Po tem zakonu smejo sodišča deljeno skrbništvo odrediti le, če se s tem strinjata oba starša. Če tega soglasja in volje ni, pa morajo otroka v varstvo in vzgojo dodeliti enemu ali drugemu staršu.

Takšna ureditev sodiščem po navedbah zagovornika onemogoča, da bi za vse otroke enako in vedno, ko je to v njihovo največjo korist, lahko odredila deljeno skrbništvo staršev. Poleg tega se v takih sodnih sporih sodišča namesto iskanja največje koristi za otroka zlasti ukvarjajo z vprašanjem, kateri od staršev je za starševsko vlogo domnevno primernejši. Ob tem ni mogoče povsem izključiti možnosti, da na dokončne odločitve sodnikov vplivajo tudi stereotipi o vlogah obeh spolov pri varstvu, vzgoji in preživljanju otrok.

vir: sta

Uredništvo

See author's posts