Boštjan Dermol je utrpel izgubo ljubljene žene. Svojo prvo skladbo s prvega samostojnega albuma je posvetil ravno njej. “Bila je krasno sonce in mislim, da je še vedno tu. Jaz jo čutim še vedno zelo blizu.”

Boštjanova žena je umrla, ko je imela 33 let. Izgubila je bitko z rakom

“Bolezen, tako kot je v večini primerov, sploh pri mlajših osebah. Tega je okrog nas precej. Tudi jaz nisem mogel temu ubežati. Vsaka izguba je tragična in vsak ima svoj način soočanja z izgubami. Moj način je bil, vsaj v tem terapevtskem delu, da sem se posvetil ustvarjanju in pisanju. Pesniška zbirka Trilogija, ki je izšla pred natanko enim letom, je v bistvu povzela nekih šest let intenzivnega žalovanja in je na nek način moj dialog s svetom in obračun s samim sabo. Sledil je, na podlagi te iste tematike, tudi album, ki prihaja v jeseni. Album nosi naslov Q in iz njega je izšla prva skladba z naslovom Sonce. Posvečen je, kot vse ostale, Leontini.”

Ves čas pisanja je pisal brez ideje o tem, da bo to kadarkoli ugledalo luč sveta, bodisi v knjižni ali zvočni obliki: “Glede na to, da sem imel v bližini svojega bratranca, ki je bil ves čas nekako blizu, in je tudi literarni urednik, je rekel, da se mu zdi, da je to material, ki bi veljal ugledati luč sveta tudi v neki knjižni obliki. Kot ustvarjalec sem ves čas na neki način … iščem tematike, ki jih potem uglasbim ali pa v neki vokalni glasbeni formi priobčim. Tematika in zbirke in albuma je podobna. Izhaja iz istih čutenj. Eno za drugim je imel neki logični korak, neko nasledstvo in to je zdaj tu. Je neka komunikacija s svetom in v prvi vrsti je to neka terapija, ki sem jo sam pri sebi na ta način zastavil.”

“Odhajanje in izgube so nam vsem skupne”

“Vsi se prej ali slej soočimo s tem, ker je odhod vedno sestavni del življenja. Vsak se s tem spopada na svoj način. To je bil moj način, iz katerega mislim, da se tudi bralec ali poslušalec na neki način poistoveti ali pa iz tega vzame najboljše, kar je. Vse, in zbirke in album, nosijo v sebi izdatno mero upanja. In upanje je tisto, ki nas praktično ohranja pri življenju,” nam je dejal Dermol.

“Sigurno je čas najboljši zdravilec”

Pove, da je sama skladba posvečena pokojni ženi, nastajala precej časa. “Bila je napisana relativno hitro, da je dosegla končno obliko, pa je bilo potrebno precej časa, verjetno še najbolj pomemben časovni del je bil prav zaradi producenta skladbe Žareta Paka, s katerim sodelujem praktično od leta 1996/1997, ko sva se spoznala. Mislim, da je izjemno čustven izdelek, ki nosi neko drugačno noto.”

“Žal se tokrat ni izšlo. Večinoma je tako, da igramo s kartami, ki jih dobimo v roke. In te karte so bile slabe.”

Spomnil se je tudi časa, ko je žena prejela diagnozo. “Diagnoza je zagotovo prvi šok. Na neki način je potrebno hitro vzeti vajeti v roke in se začeti boriti, iskati načine, rešitve. Velika mera pozitivnosti in velika mera optimizma, upanja in aktivne borbe in nečloveška moč, ki jo najde prebolevnik v tistem trenutku. Prvo soočenje z diagnozo in potem soočanje s postopkom zdravljenja. Vmes so raznorazne faze in so nihanja pri celotnem procesu. Mislim, da je najbolj zanimivo, kako se vsi vključeni, vsi bližnji, nekako podvržemo, ali podvržejo, tej terapiji. Dobra mera optimizma in pomoč na vsakem koraku, da si podpornik, da stojiš ob strani, da enostavno probaš “sfajtati” eno zadevo. Žal se tokrat ni izšlo. Večinoma je tako, da igramo s kartami, ki jih dobimo v roke. In te karte so bile slabe,” pove.

Velikokrat so svojci, bližnji, prestrašeni, zavedo se, da je smrt blizu. Kako se soočiti? Kako sta onadva našla upanje? “Morem priznati, da je imela Leontina neskončno voljo do življenja in neskončno veselje. In da je bila bistveno bolj optimistična kot njena okolica. To je bilo občudovanja vredno. O smrti nisva veliko govorila. Enostavno so to ti mali koraki na poti do ozdravitve. Vesel si za vsak trenutek, ko se stanje izboljša, ko je počutje boljše in se veseliš praktično vsakega dneva in vsake nove izkušnje. Začneš ceniti tiste stvari, ki jih imamo sicer, ko smo zdravi, za samoumevne. Kadar pa zbolimo, pa vidimo, da mogoče ni vedno tako. Zagledaš življenje z drugačnimi očmi.”

Prizna, da se je njegov pogled na svet spremenil: “Vsakega človeka vse njegove izkušnje izoblikujejo in smrt je preprosto potrebno sprejeti kot dejstvo, kot odhajanje, kot biološko nujno. Smrt po svoje ni nič hudega, ker nas čaka vse. Hujša faza je tista, ki se dogaja pred smrtjo. Bolečina, trpljenje. Ponavadi ostane bolečina tistim, ki ostajamo. Po svoje gledamo mogoče na življenje drugih ljudi in tistih, ki nas zapuščajo, precej egoistično. Želimo si njihove bližine naprej, pogrešamo jih vsak dan, manjkajo nam, nastajajo vrzeli, poskušamo jih zapolniti z drugimi stvarmi. Sprašujemo se, zakaj ravno jaz? Zakaj je bilo to potrebno? Kako bi lahko drugače ravnal, karkoli … Tisoč vprašanj, na katere ne samo da nimamo odgovora, ampak tudi, kadar jih imamo, ne spremenijo teh dejstev.”

“Smrt ni vedno nujno slaba. Smrt je včasih rešitev, kadar prideš do faze, ko je življenje težje od smrti”

“Nihče se ji ne bo izognil, vse kar lahko naredimo je, da preprečimo trpljenje. Za vse tiste, ki ostajamo, pa trpljenje ostaja na drugačen način. Ostane bolečina v nas. Zaradi tega pomanjkanja, vrzeli … Tudi to potrebuje določeno terapijo, kajti terapija ni samo za celjenje telesnih ran ampak tudi duševnih, tistih nevidnih, kar je morda še težke, sploh kadar si v okolju, ki nekako stigmatizira vsa ta stanja. Mislim da se o tem pri nas v zadnjih letih precej pogovarjamo, da se stvari spreminjajo na bolje. Tega sem vesel. Ni pa praktično nič groznega,” opisuje.

“Pogovarjala sva se po življenju o odhodu. Tudi o smislu življenja. Ampak seveda, kadar prebolevaš, takrat iščeš vsako zrno upanja in ta zrnja upanja so tista, ki te ohranjajo pri življenju. Je čas za pozitivnost, optimizem, kljub temu, da veš, da imaš slab set kart. Kljub temu da veš, da je verjetno ta boj izgubljen, da ne obupaš. Ne gre obupati. Ampak da se boriš vedno naprej, čeprav zaman, čeprav iluzorno,” opiše.

Celotni zgodbi lahko prisluhnete spodaj.

Uredništvo

See author's posts