07:24, sob, 22. Jan

Brez dlake na jeziku o odvisnosti o droge: “Z mano je bilo konec, imel sem 60 kilogramov in popoln razpad življenja”





Simon Popović je z nami odkrito spregovoril o svoji odvisnosti od droge. “V mojih časih droga ni bila tako dostopna, kot je v današnjih časih. Za drogo si se moral potrudil,” nam je dejal. Sprva je začel s travo pri 18-ih letih. Nato se je stopnjevalo.

“To kaj se mi je ponujalo kot stvarnost mi ni bilo všeč”

Droga je bila vedno svet, ki ga je zanimal. “Slišal sem za heroin, ampak sem mislil, da ga ne bom nikoli poskusil. Spletom okoliščin sem se dotaknil tudi njega.” Do tega je prišlo, ko je imel 25. let, bil je srečno poročen in imel dva otroka. S preprodajalcem droge sta se odpravila v Kranj, kjer ni dobil hašiša po katerega je bil namenjen, ampak samo heroin.

“Po poti me je vprašal, če bom poskusil. In potem sem si mislil, pa dobro, kaj pa je to. Tudi če vzamem, ne bo nihče stal za mano za vratom in rekel, da morem spet vzeti,” se spominja dneva, ko je heroin prvič poskusil: “To je bila ljubezen na prvi pogled. To, kaj sem iskal celo življenje. Bil je občutek popolnega zadovoljstva, miru. In takrat sem si rekel, sem vzel, a ne bom narkoman.”

“Bil sem družinski tip narkomana”

Prizna, da je mislil, da lahko iz sveta droge izstopi kadarkoli in da bo družino obdržal skupaj. “Meje padejo. Malo po malo in sem zašel. Vedel sem, da mi lahko uniči družino. Moja bivša žena se je šolala za policistko. Vedel sem, da to ne bo šlo skupaj.” Želel je, da bi mu uspelo nehati, a ga je droga vedno znova povlekla vase.

“Metadonska terapija. To je v redu, da si narkoman spočije. A to je tako, kot da ti dajo umetno dihanje, to ni rešitev.”

Bil je na metadonskem zdravljenju in nato se mu je začelo življenje popolnoma rušiti. Njegova mama je zbolela za rakom slinavke in umrla. Ponovno je zapadel v heroin in nato ga je zapustila žena. “Šel sem na psihiatrično zdravljenje v Idrijo, kjer sem bil štiri mesece. Tedaj sem zvedel, da žena ne bo več z menoj. Ko sem odhajal iz Idrije, sem rekel, da ne bom več pil, a sem na prvi bencinski črpalki ponovno vzel alkohol.” Ob vrnitvi domov je izgubil tudi službo.

“Če bom že umrl, ne bom umrl kot narkoman”

“Z mano je bilo konec, imel sem 60 kilogramov in popoln razpad življenja,” opisuje Simon, ki se je po tem preselil k svojemu očetu. Zavedal se je, da takšne dediščine ne želi zapustiti svojim otrokom. Zasledil je letak reto centra v Zagrebu in nato odšel na zdravljenje. Največjo podporo je imel od sestre in očeta. “Nisem bil sposoben nadaljevati življenja, komuna je težko mesto, a fajn. Kot narkoman bi se ulegel in obstal. Tam te nekdanji odvisniki poganjajo naprej. Ko prideš v komuno je vedno nekdo s teboj. Narkoman pozna narkomana.”

“Izhod iz sveta droge je možen, če se sam odločiš za to”

Poudari, da se more narkoman sam odločiti, da želi nadaljevati drugačno življenje. Sam je čist že od leta 2000. In kako je vedel, da je ozdravljen? “Ti prideš brez upanja. V komuni sem bil šest let. Pet let nisem videl otrok. Spoznati moraš svoj problem. Jaz sem začutil, da sem svoboden, ko nisem čutil sovraštva do bivše žene. Ko sem začutil, da v meni ni sovraštva, sem vedel, da sem zdrav. To je bilo po treh letih.”

“Želel sem biti s svojimi otroki, želel sem nazaj.”

Vprašal se je, ali bi želel živeti sam s seboj: “Ne, sam s sabo ne bi živel. Ko sem to spoznal, sem rekel, moram nekaj narediti. Komuna ni lahka, večina jih gre raje v zapor. Je trpljenje. Kadarkoli sem imel odprte oči, sem trpel. Želel sem biti s svojimi otroki, želel sem nazaj. Zato sem si rekel, da bom vztrajal.”

“Bolelo me je, kadarkoli sem videl majhne otroke, sem se spomnil nanju.”

Danes ima s svojima otrokoma dobre odnose, hčerka živi pri njemu. In kako je bilo po več letih vzpostaviti stik z njima? “Bolelo me je, kadarkoli sem videl majhne otroke, sem se spomnil nanju. Rekel sem si, lahko me bosta sprejela ali ne, ampak vedla bosta, da sem se boril. Nisem vedel ali me bosta sprejela. Vedel sem, da če se jih bom dotaknil in se ne bosta odmaknile, bo vse v redu.”

“Ko sem se dotaknil hčerke in sina, sem vedel, da je okej,” pove v nadaljevanju. Ko se je vrnil v komuno, je vedel, da na dveh stolčkih ne more živeti in da je čas, da se počasi vrne domov. Z namenom ozaveščati, sta z njegovo sestro napisala knjigo.  “Hotel sem doseči, da povem, da je izhod iz sveta droge možen,” pojasni: “Odvisnik se mora zavedati, da ima problem. Je upanje. Poznam veliko ljudi, ki so se rešili. Še več pa se jih žal ni.”

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *