Na Štajerski sivki smo gostili uspešnega pevca Gregorja Ravnika in ga spoznali tudi nekoliko bolj osebno.

Od kdaj vas je zanimala glasba?

Nekako prvoten študij je bil prav dentalna medicina, res pa je, da je glasba bila vedno del mene, vedno me je spremljala, že od malih nog. Že od glasbene šole, učenje klavirja pa petje v raznoraznih zborih, kasneje sem se spoznaval s solo petjem. Ko sem se odločil za študij dentalne medicine, pa sem premleval, kam bi lahko z glasbo še šel, da je ne pustim čisto na strani, če lahko tako rečem. Edina pot je bila, da se vzporedno vpišem še na Akademijo za glasbo, smer petje, in oba študija peljem dalje oz. jih pripeljem do konca. Uspešno sem jih pripeljal in oboje zaključil.

Gre za dve različni poti, zato nas je zanimalo, kako je doživljal študija

Različno zahtevni po svoje, medicina vemo, da je taka, ko se moreš poglobiti v knjige in se posvetiti študiju, pa same vaje na  fakulteti, tako da je čisto drugače kot glasba, ko je vse skupaj bolj individualno, imaš ure s profesorjem ena na ena, ostali predmeti, ki so bolj glasbeni, ustvarjalni, dva različna pola. Jaz sem jih doživljal tako, da se mogoče enkrat umakneš iz medicine v glasbo, pa se prepustiš temo, ko imaš glasbe dovolj, se vrneš v medicino,” z nasmehom pove Ravnik in doda, da sta se študija vedno dopolnjevala: “Nekako se mi zdi, da enega brez drugega takrat nisem videl, da bi bilo to možno.

Njegova mama je učiteljica glasbe, prav tako se je z glasbo ukvarjal njegov oče, ki je veliko let igral trobento. Njegova sestra igra violo. “Glasba nam je bila položena zibko in brez glasbo si očitno res ne bi znali predstavljati življenja.” 

So bili starši, kdaj bolj strogi do vas? Recimo, kdaj želeli, s kakšnimi nasveti pomagati, pa je bil drugačen učinek?

Zagotovo  je bila mama v tem primeru mogoče kar se glasbe tiče bolj stroga in je rekla okej. Včasih se je zgodilo, da sem imel klavirja dovolj, dovolj vadbe. In si rečeš, okej, jaz tega ne bom več. In potem želiš to pustiti. Mama pa je bila: “Ne! Zdaj boš to končal, če si prišel tako daleč, boš končal teh šest let klavirja, potem bomo pa videli naprej, nato se boš odločil in delal, kar si želiš.” S tem se je gradila moja ljubezen do glasbe in z leti, ko vidiš, da brez glasbe ni bi mogel več, je pa to potem samo še lepše.

Se mi zdi, da vsaka stvar, tudi, če bi bil to šport ali pa druga dejavnost obšolska, je fajn, če jo zaključiš. Da nečesa, ki se lotiš, to tudi spelješ do konca. In zdi se mi, da je to tisto, kar nas vzgaja in pripelje do nekih vrednot, ki jih imaš tudi, ko si starejši.

In kako gledajo na vašo glasbeno pot, ki raste, sploh v zadnjem obdobju? Verjetno so ponosni.

Vem, da so zelo ponosni. Od vedno so bili. Tudi na vse moje koncerte so od nekdaj že hodili. Ko sem bil mlajši, sem si mislil, ne rabite priti na vsak koncert, a vem, da mi je sedaj res lepo, če so prisotni, če so ob meni, ker vem, da me podpirajo, in vem, da me vedno bodo, ne glede na to, kar počnem.

Najprej ste bili del Tria Vivere, pred nekaj tedni ste se odločili, da trio zapuščate. Je bila ta odločitev težka? Verjamem, da ko si del nečesa, so spremembe včasih težke. Kako ste to doživljali? Kakšna je razlika? Se mi zdi, da imaš pri triu neko varnost, nekoga, ki je zraven tebe na odru.

Drugače je. S fanti smo prišli do odločitve oz. ko sem mogel priti do odločitve, da sprejmem novo pot oz. pot, ki mi v tem trenutku najbolj odgovarja in kateri se lahko 100 odstotno posvetim in to je sigurno moja avtorska, solo kariera. Moreš se na določeni točki odločiti, kateri poti boš dal prednost in to je v mojem trenutku ta, moja solo pot. S fanti smo še vedno v super odnosih, če se znaš zdravo ločiti oz. priti do nekega konca, ker vemo, da je to na neki način bil konec, a to še ne pomeni, da ne bomo sodelovali ali pa si delili kakšen oder. Je pa mogoče včasih bilo lažje, če si skupaj, v skupini, v triu na odru. Ker se delo porazdeli oz. sama pesem in koncert nenazadnje. Je pa toliko lepše zame, ko stojim na odru s svojim bendom, ker vem, da je to zame neka glasbena družina, ki mi stoji ob strani, za mano, ob meni. Tako da je to vse skupaj nekako na neki drugi točki še lepše zame. Tako da ne morem čisto primerjati, kaj je zdaj boljše, ampak vem pa, da sem se prav odločil in sprejel pot, za katero vem, da bo svetla.

Omenili ste že šolan pianist, magisterij iz petja. Je klasična glasba tudi na neki način tista, ob kateri začutite iskro?

Klasična glasba je bila od vedno del mene. Že med študijem sem imel veliko projektov, kar se tega tiče, veliko odrov, in opernih in drugih, pa tudi po tujini, ko smo gostovali. Tako da je teater, gledališče, to, da se vživiš v neke nove vloge, druge vloge, jih nekako interpretiraš po svoje in jim daš vedno nekaj novega. To me izredno fascinira in mi je bilo vedno všeč, se podati v gledališče, na oder, kjer imaš zgodbo, sceno, pa druge soigralce, sopevce, ker na odru smo vendarle ne samo pevci, ampak tudi igralci v gledališču, kar predstavlja nekaj čisto novega, nov svet in morem reči, da me je to že od nekdaj zelo fasciniralo. Ko se podaš v ta svet, vidiš, kaj lahko tam vse ustvarjaš.

Tudi na gledališkem odru je za vami ogromno nastopov. Koliko je pravzaprav priprav na neki pop koncert zabavne glasbe, bolj ste zaplavali v te vode v zadnjem obdobju in pa med nekim nastopom v operi? Verjetno je priprav več za gledališče, konec koncev tu je tudi igra, kot ste že omenili.

Sigurno ta priprava poteka več mesec, kar se tiče opernih predstav. Najprej so to glasbene vaje, in s klavirjem in orkestrom. Pa še režijske vaje, ko se ustvarja lik, celotna zgodba, kaj si režiser želi, kaj lahko mi ponudimo, kaj on ponuja nam, da se najde balance med vsem. Tako da gre za dolg proces in več mesecev traja to, da se ustvari neka predstava, ki traja določeno število predstav. Koncerti pa so druga zadeva. Vaje vedno znova, nimaš cel mesec vsak dan vaj, ampak je to nekako razporejeno in tudi s koncerti, ki se dogajajo, se vedno bolj ekipa, s katero sodeluješ in delaš, nekako poveže. Tako da je čisto drugačen svet in so res razlike.

Kako zahtevno pa je igrati in peti, da vse skupaj izpade popolno? Tako glas, ki ga slišimo, kot igra?

Včasih je bilo tako, da ni bilo pomembno, kakšen igralec si bil na odru, če se spomnimo starih pevcev, ki so prišli na oder in se samo predstavili, zgodba se je odvijala okoli njih, oni pa so samo zapeli in šli dol iz odra. Zdaj je to z leti postalo tako napredno, da smo res igralci tudi na odru. Smo v prvi vrsti pevci, ampak kmalu pride igralstvo zraven in moraš biti res poleg pevce tudi dober igralec, da lahko predstaviš to zgodbo publiki, ki mora res “past” v to dogajanje. In če ti tega kot igralec, kot pevec, ne ponudiš, te ne začudijo, publika hitro izgubi interes in se več ne vrne v opero.

Omenila sem že, da vaša glasbena pot gre v smer zabavne pop glasbe. Je z zmago lansko leto in pesmijo Torek na Melodijah morja in sonca to še v vzponu? Tudi samostojni album letos, serija koncertov. Ste trenutno na vrhuncu?

Ja, res, morem reči, da mi je lanski festival MMS dal zagon, celotni ekipi, ne samo meni, tudi ekipi, ki stoji za mano, in s katero ustvarjam avtorsko glasbo. Tako da smo dobili nek elan, neko motivacijo, da še naprej ustvarjamo našo glasbo in se podamo na koncerte, ki jih je bilo že kar nekaj. Začeli smo v Avditoriju Portorož februarja, ko je izšel moj prvi album in nadaljevali še naprej. Letos oktobra in jeseni se že veselimo Štajerskega konca, ko bomo osvajali te konce in odre. Potem 11. decembra vem, da se bo zgodil en krasen koncert v Narodnem domu Maribor. Veliko nas še čaka. Vem, da če dobro delaš, na dolgi rok predvsem, ker je to moja želja, da se vse to doga zmeraj bolj in na večji način, na dolgi rok, tako da mislim, da nas še veliko čaka in sem vesel, da je tako.

Zmage nisem pričakoval, veliko ljudi mi je reklo, letos pa mogoče, šušlja se … Ampak to je toliko faktorjev potrebnih. Veliko se jih more poklopiti zato, da zmagaš. Je bilo pa potem res sladko. Ne pričakuješ in ko je, je res ena takšna češnjica na tortici.

Vam je ta zmaga odprla vrata na slovensko sceno pop glasbe? Prisotni ste že vrsto let, to je bil vaš tretji nastop na Melodijah morja in sonca, očitno pri vas gre v tretje rado.

Ja sigurno, festivali so tako okno za nas glasbenike, kjer se lahko predstaviš s svojo glasbo, če pa dosežeš zmago, ti pa znajo festivali dati prav to neko platformo, če jo izkoristiš in dobro zajahaš ta val, lahko veliko od tega potegneš. In v tem mojem primeru sem vesel, da je bilo tako, da sem od tega pridobil veliko nove publike, ki vedno znova prihaja na koncerte in me rada spremlja. In mislim, da prav ta festival, ja v tem primeru v tretje gre rado, bil takšen. Mi je pomagal pri tem, da lahko svojo glasbo še naprej širim.

Osvojili ste veliko nagrad, bi lahko rekli, da vsako treba izkoristiti in da je potrebno garati? Nič se ne zgodi samo od sebe. Koliko truda je vložena, da lahko slišimo vaše avtorske pesmi?

Vedno je veliko truda, ni to vse samoumevno, da če nekam prideš in nekaj dosežeš, da je to to. Veliko truda je bilo vloženega in veliko truda je bilo potrebno, da bo še vloženega. Vedno znova se moraš dokazovati in vedno znova moraš biti boljši, se mi zdi, da je to tisto ključno, da si lahko vedno znova boljši, da se ne ustaviš na neki točki. Se mi zdi, da vsak človek, pri vsem, kar počneš, tudi v drugih strokah, je pomembno, da se na neki točki ne ustaviš, ampak želiš doseči vedno več. Želiš biti vedno boljši. Tudi petje je instrument naših glasilk oz. naš inštrument je tak, da se vedno spreminja, vedno znova ga odkrivaš in postajaš boljši, se počutiš boljše v svoji koži nenazadnje. Tako da, tukaj je vedno možnost izboljšav in vedno strmeti k temu, da si vedno boljši.

Kje pa se počutite najbolj sproščeno? Je to kakšen manjši, intimnejši koncert, je to gledališki oder ali Avditorij Portorož? Kaj vam požene kri po žilah, hkrati pa sproščenosti?

Včasih smo se pogovarjali z glasbeniki in prijatelji, kje ti je boljše in morem reči, da mi je včasih težje nastopati pred manj ljudmi, ko je bolj intimno in si bolj v stiku z vsemi, takrat mi je mogoče težje kot pa pred več ljudmi ali v gledališču. Ima pa vse svoj čar. Vsak koncert po svoje ti da nekaj novega in tudi publika, ko je odzivna in ko se izmenjujejo te energije in med tabo in publiko, je poseben čar. Vsak oder ti nekaj da.

Pišejo se nove pesmi, novi teksti, ki bodo absolutno na jesen za poslušati.

Kako pri vas poteka proces ustvarjanja pesmi? Koliko je v pesmi vas?

Meni osebno je najtežje napisati dobro besedilo. Recimo pri pesmi Torek, ki je zmagala na MMS sem podpisan tudi jaz pod besedilo, ampak zame se nekako lotit tega dela, da nisi banalen, slovenski jezik je res krasen in se mi zdi včasih težko ga zapeljati v nek lep kontekst pa da se vse skupaj poveže z glasbo in vse zapelješ na neko kvalitetno pesem. Še vedno ima neko težo tekst in to se mi zdi najtežje doseči pri slovenski besedi, ki je tako lepa. Tega se morem vedno bolj lotiti in vem, da me to še čaka. Sicer pa imam krasno ekipo, Marko Hrvatin je tukaj, Mitja Bobič, Drago Mislej – Mef je prispeval številne tekste zame in sem res srečen, da smo mi Primorci, ki stojimo ob strani en drugemu in ustvarjamo tako lepo glasbo. Z leti postaneš glasbena družina.

Celotnemu pogovoru prisluhnite spodaj.

Uredništvo

See author's posts