Uvedba davčnih blagajn je precej prahu dvignila v kmetijstvu. Kmetje so na javni tribuni “Kaj kmetijstvo pridobi ali izgubi z uvedbo davčnih blagajn?” v Pesnici, opozorili, da jih sistem omejuje.

Nova Uredba na kmetiji je stopila v veljavo sredi avgusta lansko leto. Skrčila je obseg nabora trženja nekaterih pridelkov in izdelkov, ki so bili do sprejema Uredbe obdavčeni po katastrskem dohodku. Po novem se od kmetovalca zahteva registracija številnih dopolnilnih dejavnosti in trženje pridelkov ter izdelkov preko davčnih blagajn. To pa je strošek, ki je večji od ekonomskega učinka prihodka predvsem na malih in srednje velikih kmetijah.

Po novem se tako prodaja svežega mesa živali vzrejenih na kmetiji v obliki klavne polovice, obravnava kot dopolnilna dejavnost in zapade v pogoje vodenja računov. In ker ni določen velikostni obseg trženja posameznih proizvodov, pod izvajanje Uredbe padejo tako veliki kot mali proizvajalci. Pri slednjih so postopki in stroški ekonomsko neupravičeni.

Situacija je podobna tudi pri proizvodnji in prodaji sadnih in zelenjavnih sokov, suhega ter vloženega sadja, predelanega sadja v marmelade in druge domače produkte iz lastne surovine. Predlog je, da v kolikor gre za manjše količine tovrstne ponudbe, ki pa je v verigi lokalne oskrbe pomembna, se ta obravnava kot osnovna kmetijska dejavnost. S tovrstnim pristopom in „blažjo“ zakonsko ureditvijo bi tako vsaj delno ohranili „domačo obrtno dejavnost“, ki zagotavlja dodaten vir dohodka, da ljudje preživijo in vztrajajo z dejavnostjo. Na ta način pa da ne postanejo socialna obremenitev države.

Uvedba davčnih blagajn je v kmetijstvu najbolj prizadela majhne in srednje velike kmetije. Razbila je dolgoletno delo, povezovanje in združevanje kmetov preko društev. Za te kmetije predstavlja nabava in uporaba davčnih blagajn visok, nepotreben in tudi ekonomsko neopravičljiv strošek. Kmetje se sprašujejo, ali ima zakonodajalec predstavo, koliko zelja ali sadja je potrebno pridelati (delo, stroški), potem vse to predelati, na koncu pa še prodati (kislo zelje po največ 2€/kg ali marmelada 2,5€/kozarec)? Ob tem da seveda nastaja strošek blagajne, ki je najmanj 600.000 evrov in še mesečni stroški za vzdrževanje, kar znaša najmanj 12€/mesec.

Uporaba davčnih blagajn je zaradi nepremišljeno zapisanega 69. člena Zakona o dohodnini, obvezna tudi pri neposredni prodaji na tržnici. Tam pa ob posebnih pogojih (gneča, ljudje, vreme,..) povzroča gnečo in nejevoljo strank. Z enakimi težavami se soočajo tudi manjše dopolnilne dejavnosti, ki ne predstavljajo velikih dohodkovnih prilivov, so pa pomemben vir za manjše kmetije in družine, katerim je ta dohodek zagotavljal oddaljevanje, še predvsem ranljivim skupinam, ki živijo od socialne pomoči države.

Tako so se pred oviro in preizkušnjo znašla manjša panožna društva, ki velik del svoje dejavnosti (izobraževanje ali promocija) izvajajo tudi z gotovino, za kar bi morala zagotoviti blagajne.
Kmetje ob tem ugotavljajo, da je uvedba davčnih blagajn ekonomsko neupravičena, predvsem za male in srednje kmetije.
Zato zahtevajo takojšnjo in trajno rešitev. Ena izmed zahtev je tudi ta, da se kmetijo obravnava kot celoto, skupaj z dopolnilnimi dejavnostmi. Te v najštevilčnejših primerih ne predstavljajo večjega dela dohodka na kmetiji, temveč samo dopolnjujejo osnovno kmetijsko dejavnost. Zakonodajalec naj se tako pri ureditvi dopolnilnih dejavnosti na kmetiji zgleduje po avstrijskem sistemu, kjer je obdavčitev takih kmetij pavšalna. Kmetje zahtevajo, da naj se uvede prag gotovinskega poslovanja do limita 35.000 evrov letno na kmetijo.

Uredništvo

See author's posts