Rak je bolezen, ki ne prizanaša niti otrokom, in to v taki meri, da otroci zaradi te krute bolezni na žalost tudi umrejo.

Kako se počutijo otroci in njihovi starši?

Težko je otrokom, ki zbolijo za rakom, njihovim staršem, sorojencem in drugim sorodnikom pa tudi bližjim prijateljem. Njihova razmišljanja in počutje pa tudi strahovi pred najhujšim jih zagotovo okupirajo. Težko vprašanje je tudi, kako je staršem, ko jim umre otrok. In prav vse to in še več je Društvo Junaki 3. nadstropja spraševalo otroke, ki jim pravijo Junaki 3. nadstropja, ker so v 3. nadstropju onkologije v Ljubljani, starše teh otrok in druge.

Spoznati in razumeti njihove strahove

To društvo že vrsto let septembra ozavešča o otroškem raku z objavljanjem osebnih zgodb Junakov. Najdete jih na njihovi Facebook strani za vsak dan posebej. Letos pa so ozaveščanje nadgradili s spraševanjem Junakov, staršev, ki so otroke izgubili, in naključnim mimoidočim. “Z odgovori na vprašanja poskušamo predstaviti čim več Junakov in njihovih staršev. Njihovo razmišljanje in počutje, pa tudi strahove. Ob tem pišemo tudi o dejstvih, ki jih mnogi ljudje ne poznajo,” so zapisali.

“Želimo biti sprejeti kot prej”

“Del objav posvečamo tudi družinam, ki so otroke izgubile. S tem opozarjamo, kako kruta bolezen je rak. Poleg tega pa želimo družinam ob izgubi olajšati vključevanje nazaj v družbo. Starši, ki so izgubili otroke, se morajo vrniti v “normalno življenje” – v službo, med ljudi. Sorojenci pa v šolo, vrtec … En od staršev nam je zaupal: “Za nas seveda življenje ne bo nikoli več takšno kot prej. Pa vendar si večinoma želimo, da bi na nas gledali enako kot prej. Ko prebrodimo prve dni, ko potočimo vse solze in se vračamo v družbo… si želimo biti sprejeti kot prej. Želimo se pogovarjati o vsakdanjih stvareh, želimo se tudi smejati in kljub neznosni bolečini živeti naprej. Nimamo izbire in to je edina pot.”

Starši želijo govoriti o otrocih, ki so jih izgubili

“Zavedamo se, da okolica pogosto ne ve, kako pristopiti, ne ve, kaj reči. Bojijo se, da bodo žalujoče starše s pogovorom ali vprašanji še bolj prizadeli. Pravega recepta ni, saj smo si različni. A karkoli naredimo, karkoli rečemo, vse je bolje kot tišina in umik, svetujejo pri društvu in pojasnjujejo: “Starše, ki so zaradi raka izgubili otroke, smo vprašali: Ali radi govorite/se pogovarjate o otroku, ki ste ga izgubili?”

Starši so bili pri odgovorih enotni. Prav vsi so odgovorili pritrdilno:
“Da.”
“Zelo.”
“Ja.”
“Ja, z veseljem. Vendar vedno tudi z žalostjo, ker nekateri mislijo, da so te prizadeli, ker so omenili otroka. Ampak to ni res.”
“Z veseljem govorim o njej, tako verjamem, da je še z mano.”
“Da, kratek čas.”
“Ja, zelo rada govorim, še raje poslušam, ko o njej govorijo drugi.”
“Da, zelo.”
“Da, z ljudmi, ki so ga poznali.”
“Rada se pogovarjam, sinčka omenjam med pogovorom, če sogovornika zanima kaj več, mu povem, drugače pa se pogovarjam čisto običajne stvari in ne samo jočem.”

Društvo Junaki 3. nadstropja je ob tem besedilu objavilo tudi ganljive fotografije otrok, Junakov, ki so žal preminili ob svojem boju z rakom. A ostajajo junaki, tako kot njihovi starši, ki izgubili otroke.

Starši, ki pomagajo drug drugemu in otrokom na različnih področjih

Društvo Junaki 3. nadstropja je društvo staršev otrok. zdravljenih na hemato-onkološkem oddelku v Ljubljani. Junaki 3. nadstropja so otroci, ki se ali so se zdravili na hemato-onkološkem oddelku v 3. nadstropju Pediatrične klinike v Ljubljani. To so otroci z rakom. V njihovem prikrajšanem otroštvu jim pomagamo, so zapisali na spletni strani društva. “Z izkušnjami in voljo nudimo oporo tudi družinam, ki stopajo po poti, katero smo prehodili sami. Naše naloge so torej predvsem finančna, socialna in psihološka pomoč Junakom in njihovim družinam med in po zdravljenju te zahrbtne bolezni. Društvo je povsem neprofitno in odvisno od pomoči dobrih ljudi. Vsa sredstva namenjamo za izboljšanje življenja otrok z rakom in njihovih družin – na vseh področjih (bolnišnična obravnava, finančni in psihosocialni položaj družin obolelih otrok, ozaveščanje in detabuizacija bolezni, ipd.). Društvo vodimo starši Junakov 3. nadstropja, ki smo se odločili, da nekaj svojega prostega časa namenimo za pomoč družinam otrok z rakom. Vsi smo prostovoljci.”

Uredništvo

See author's posts