“Šapice na razbeljenem asfaltu ljubljanske tržnice,” je začel svoje opozorilo, kaj se dogaja pisatelj Gregor Vrhovnik, ki sicer skrbi za živali, doma jih ima tudi več v oskrbi. Čez vikend se je mudil v Ljubjani, na tržnici. In bil zgrožen nad tem, da so nekateri lastniki psov v največji vročini pripeljali tja pse, ki so bili vidno onemogli zaradi vročine.

“Kamorkoli grem, še včeraj na Vegafestu, kjer se je predstavljalo pravice živali, dobivam le potrdila, da jim človeštvo ni in zaradi svoje zaverovanosti vase tudi najbrž nikdar ne bo sposobno dajati tistega, kar si zaslužijo,” je bil ogorčen Gregor Vrhovnik nad videnim.

Na asfaltu ljubljanske tržnice, ko je bilo po njegovih besedah že ozračke segreto do 40 stopinj Celzija, je videl več obiskovalcev tržnice, ki so s seboj vodili kužke. “Trije najbolj skrajni primeri so bili dalmatinec, ki je imel s paskom v funkciji nagobčnika povit gobček, da se z dihanjem niti hladiti ni mogel, potem dolgodlaki, za sever opremljeni hasky in pa najbolj žalostna pojava, skoraj obnemogel hrt, ki se je z do konca odprtim gobčkom kar opotekal, ko so ga vlekli za sabo,” je opisal primere Vrhovnik.

Vrhovnik: kaj zadržuje oblast, da ne bi ob podobnih primerih, za to ustanovljena posebna živalska policija ali redarstvo, imeli pooblastilo takojšnjega odvzema živali

“Opozarjaš, nadereš, tudi če bi fizično v skrajni jezi in nemoči obračunal z (ne)skrbnikom … Kaj pa pomaga, ko bo za vogalom, jutri, vse spet po starem? Del ljudi si preprosto ne zasluži mesta na Zemlji, zakoni pa so takšni, da jih sistemsko ne preganjajo niti približno dovolj strogo. Ne razumem, kaj zadržuje oblast, da ne bi ob podobnih primerih, za to ustanovljena posebna živalska policija ali redarstvo, imeli pooblastilo takojšnjega odvzema živali, določene pa bi bile rigorozne kazni v tisočih evrih in celo zapora,” meni Vrhovnik.

“Nagnusni zločin je namreč takšno izživljanje nad živalmi. Mučitelji živijo mirno naprej, nekaterim od nas pa v vidnih in nevidnih solzah, jezi in nemoči umira srce, da si skoraj več ne upamo med te (ne)ljudi,” pravi Vrhovnik in dodaja: “Počutim se tako nemočnega in obupanega. Napišemo lahko na tisoče knjig, kot je Mickina, organiziramo brezštevilne akcije ozaveščanja, egoistični brezsrčneži pa se nam bodo rogali v obraz. Iz festivala ljubezni do živali sem, namesto poln upanja, odšel z veliko praznino v prsih. Doklej bodo živali trpele?”

Uredništvo

See author's posts