Predsednik RS Borut Pahor podelil državna odlikovanja Simčiču, Begiću in Gregorčičevi

Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je danes, 14. julija 2021, na posebni slovesnosti v Predsedniški palači vročil državna odlikovanja Zorku Simčiču, Mirsadu Begiću in Stanislavi Gregorič.

Dobitniki državnih odlikovanj in predsednik Pahor. Foto: Nebojša Tejić, STA

Zorko Simčič je prejel srebrni red za zasluge za dragocen literarni opus, ki ga je povečini ustvaril med slovenskimi izseljenci v Argentini. Mirsad Begić je prejel red za zasluge za neprecenljiv kiparski opus. Stanislava Gregorič pa medaljo za zasluge za pomemben glas o domovini, ki ga je dala Slovencem v Avstraliji.

Zorko Simčič

Pisatelj, pesnik, dramatik in esejist Zorko Simčič je na plodni ustvarjalni poti ustvaril izjemni literarni opus, ki obsega romane, kratko prozo in poezijo, pa tudi dramatiko in esejistiko. Zorko Simčič je bil pregnanec že pred rojstvom – njegova družina se je morala zaradi preganjanja primorskih Slovencev pod italijansko oblastjo iz Goriških Brd zateči v Maribor, kjer se je leta 1921 rodil in nato tam odraščal. Kot študent se je preselil v Ljubljano, kjer je dočakal začetek druge svetovne vojne, bil med italijansko racijo ujet in dalj časa zaprt v italijanskem taborišču Gonars. Konec vojne je dočakal na avstrijskem Koroškem in delal kot prevajalec v angleški zavezniški vojski. Leta 1948 se je izselil v Argentino in se po skoraj pol stoletja leta 1994 vrnil v Slovenijo. V Argentini si je prizadeval spodbujati narodno zavest med slovenskimi izseljenci ter zase in zanje ohranjati stik z domovino. In slovenskim jezikom. Postal je snovalec kulturnega življenja slovenske skupnosti, bil je soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter dolgoletni urednik osrednje kulturne revije argentinskih Slovencev Meddobje. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino, kjer je s svojo izredno življenjsko, intelektualno in umetniško vitalnostjo, predvsem pa brezpogojno zavezanostjo literaturi nadaljeval poslanstvo spodbujanja kulturnega in literarnega življenja v vsej svetovni slovenski diaspori. Nadaljeval je tudi s pisanjem proze, poezije, humoresk ter dramskih in satiričnih del. Zorko Simčič je eden najvidnejših literatov slovenskega povojnega izseljenstva, a je hkrati velikan slovenske literature in jezika.

Zorko Simčič in Borut Pahor. Foto Nebojša Tejić, STA

Piše v čarobni slovenščini, ki bralca sprva zmede, saj se zdi, kot bi bila arhaična, nato pa ga oplemeniti, ko se zave, da je to slovenščina, kakršna bi lahko bila, ko bi jo ljubili in negovali kot on. Med Simčičevimi literarnimi deli je najprepoznavnejši prvi modernistični, eksistencialistični slovenski roman Človek na obeh straneh stene, ki je eno temeljnih del slovenske povojne proze. Po mnenju literarnih zgodovinarjev je roman osrednje delo slovenskega zdomstva in eno najpomembnejših besedil sodobne slovenske literature, ter je zanj Zorko Simčič leta 1993 prejel nagrado Prešernovega sklada. Zorko Simčič je prejemnik številnih slovenskih in tujih literarnih nagrad, leta 2013 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogati ustvarjalni opus. Leta 2005 je Simčič postal izredni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, od leta 2011 je njen redni član. Zorko Simčič je pisatelj ‘ene slovenske duše in dveh svetov’, kar izkazuje v njegovem poznavanju umetniških tokov ter številnih pisnih in osebnih stikih s pisatelji, umetniki in misleci na vseh koncih sveta. Zorko Simčič povezuje Slovence na vseh celinah in je s svojim stoletnim življenjem pričevalec z mojstrskim slogom in izjemnim spominom. Nikdar ne preneha iskati, spraševati, venomer odkriva resnico. Sam pravi, da je lahko literarnemu ustvarjanju posvetil le del življenja – celotno njegovo življenjsko delo pa je bilo namenjeno slovenstvu: slovenski kulturi v najširšem pomenu besede, zlasti ohranjanju slovenske narodne individualnosti, pripadnosti in zgodovinske zavesti. Država Slovenija se mu z visokim državnim odlikovanjem zahvaljuje za kulturno delovanje v argentinski slovenski skupnosti, za dragoceni literarni opus, predvsem pa za ohranjanje slovenstva za nove generacije.

Mirsad Begić

Akademski kipar Mirsad Begić je eden najbolj prepoznavnih in priznanih avtorjev vrhunskih spomenikov, ki jih je v več kakor štiridesetih letih intenzivnega umetniškega ustvarjanja oblikoval v Sloveniji in na tujem. V tem obdobju se je uveljavil kot vsestranski umetnik. Ustvaril je izjemne portrete, risbe, javne plastike in celostno oblikovane kiparske ambiente. Dela Mirsada Begića so bila predstavljena na številnih skupinskih razstavah, mednarodnih kiparskih simpozijih in kolonijah. Njegove umetniške upodobitve pomembnih Slovencev so postavljene povsod po Sloveniji. Mirsad Begić se je s svojim spoštljivim in ustvarjalnim odnosom do dogodkov in osebnosti iz slovenske preteklosti ter pronicljivim razumevanjem njihovega značaja uveljavil kot eden najbolj priljubljenih kiparjev na Slovenskem. Njegovi kipi v značilnem umetniškem slogu so v marsikaterem mestu in kraju postali pomemben prostor spomina za skupnost. Begić ima dovršen občutek za osebnostne posebnosti, upodobitev dogajanja, umestitev v prostor ter poudarjanje trajnih vrednosti, in jih vedno oblikuje na poseben in individualen, a hkrati značilen in prepoznaven način. Nekatere Begićeve mojstrske upodobitve imajo pomembno mesto v slovenski narodni zavesti, zlasti na primer reliefna južna stranska vrata ljubljanske stolnice z upodobitvijo ljubljanskih škofov 20. stoletja. Begićevo kiparstvo izstopa z motivno-vsebinsko doslednostjo in poetično izraznostjo.

Mirsad Begić in Borut Pahor. Foto: Nebojša Tejić STA

Njegova portretna in zgodovinsko simbolna spomeniška ustvarjalnost sega na različna področja: od ohranjanja zgodovinskega spomina ob pomembnih obletnicah do kulturne dediščine, od upodabljanja ustvarjalno prepoznavnih posameznikov lokalnega in vsenarodnega pomena do spomenikov, povezanih s krščanskim izročilom slovenstva ter zgodovino Cerkve na Slovenskem. Mirsad Begić je v Slovenijo prišel iz Bosne in je v Ljubljani našel svoj prostor umetniške svobode, pa tudi ustvarjalni dialog s slovensko kulturo, državo in ljudmi. V slovenskem likovnem prostoru ima posebno mesto, ki mu omogoča avtonomnost umetniškega ustvarjanja, samostojno sprejemanje in oblikovanje umetniških naročil ter sposobnost nenehnega dialoga med različnostmi. Zanj sta značilni velika strpnost in sprejemanje ljudi v njihovi raznolikosti. Mojster Begić je prejemnik najvišjih priznanj, poleg nagrade Prešernovega sklada je za izjemno delo na področju krščanske sakralne umetnosti prejel tudi odličje sv. Cirila in Metoda, najvišje odlikovanje Cerkve na Slovenskem. Mirsada Begića poleg izjemne nadarjenosti odlikujejo osebna skromnost ter nepredstavljiva vztrajnost in delavnost, vizionarstvo, idejno in ustvarjalno razumevanje časa, prostora, osebnosti in dogajanj, zlasti povezanih s slovensko zgodovino, kjer s svojo izvirno kiparsko poetiko vzpostavlja dialog med zgodovinskimi evropskimi in bližnjevzhodnimi kulturami ter sodobnostjo. Begićevo več desetletno ustvarjanje je odmevno tako na Slovenskem kakor tudi v tujini. Z državnim odlikovanjem Mirsadu Begiču Republika Slovenija izraža hvaležnost za njegov pomembni prispevek k razvoju kiparstva na Slovenskem in njegovi prepoznavnosti v mednarodnem prostoru.

Stanislava Gregorič

Stanislava (Stanka) Gregorič je odšla v Avstralijo leta 1974 in se domov vrnila leta 2002. Odšla je iz Jugoslavije, vrnila pa se je v Slovenijo. Vmes je bilo 28 let trdega dela, polnega navdušenja in ljubezni. Dela za Slovence, slovenstvo in Slovenijo. Kot kulturna delavka, pisateljica, novinarka in organizatorka je avstralske Slovence povezovala med seboj, pa tudi s tistimi v Sloveniji in po svetu. Že kmalu po prihodu v Avstralijo leta 1979 je Stanka Gregorič postala urednica slovenske oddaje na avstralskem radiu, pisala pa je tudi za slovensko stran jugoslovanskega dnevnika Novo doba. Aktivno je spremljala dogajanja v Jugoslaviji in Sloveniji ter proti koncu osemdesetih let slišala klic zgodovine in začutila svojo odgovornost. Morda je zaradi oddaljenosti in neobremenjenosti jasneje videla dogodke tistega časa – razumela je znamenja velikih sprememb in sprevidela namere tedanjega srbskega političnega vodstva ter s svojimi opažanji seznanjala javnost v Avstraliji in pri nas. Sama pravi, da je to čutila kot notranji »premik«. V podporo Demosu je v državi Viktoriji spodbudila ustanovitev Društva za podporo demokracije v Sloveniji in ga tudi vodila. Ustanovila je in v letih 1990 do 1992 urejala Slovensko pismo 1990–1992, zelo pomembna je bila njena vloga pri ustanovitvi Avstralske slovenske konference, kjer je bila prva organizacijska tajnica in je intenzivno sodelovala pri ustanavljanju slovenskih narodnih svetov Konference.

Stanislava Gregorič in Borut Pahor. Foto: Nebojša Tejić STA

Za svetovni slovenski kongres v Ljubljani je pripravila zbornik Avstralske slovenske konference, za Slovenski narodni svet Viktorije pa publikacijo Avstralija – naša bitka za Slovenijo. Leta 1993 je bila med ustanovitelji avstralsko-slovenskega informativnega časopisa Glas Slovenije s prilogo The Voice of Slovenia, ki ga je urejala deset let in ki je leta 1998 postal prvi elektronski slovenski časopis v Avstraliji v obliki portala Stičišče avstralskih Slovencev, ki še danes uspešno deluje in je dostopen tudi prek Digitalne knjižnice Slovenije. Med olimpijskimi igrami v Sydneyu leta 2000 je opravila intervjuje s številnimi slovenskimi športniki, pripravljala večere slovenskega olimpizma ter obveščala javnost po spletu in v posebnih olimpijskih prilogah Glasu Slovenije. Ni mogoče našteti vseh njenih aktivnosti: sodelovala je pri ustanavljanju slovenske televizije v Sydneyu, dala je pobudo za ustanovitev dobrodelne organizacije pri Slovenskem narodnem svetu Viktorija, sodelovala je pri zbiranju pomoči po desetdnevni vojni, različnih naravnih nesrečah in za bolnišnice v Sloveniji. Delo Stanke Gregorič je pomembno najmanj z dveh vidikov. Povezovala je Slovence, jih seznanjala z dogajanjem, ki ga je tudi komentirala in prikazovala njegov globlji pomen, da so ga lahko bolje razumeli in se v izjemno pomembnem času za slovenstvo lahko tudi bolje odločali. Po drugi strani pa so njena dela tudi zgodovinski dokumenti, ki ohranjajo spomin na čase slovenskega osamosvajanja. Danes gospa Stanka spet živi v svoji ljubljeni Sloveniji, kar je lepo in prav, saj je domovina ena sama, tudi če preživimo velik del svojega življenja drugje. V Avstraliji pa ostaja globok spomin nanjo – v njenih delih, prejetih priznanjih ter predvsem v ljudeh, ki so v velikem številu podprli predlog za to odlikovanje, ki ji ga Republika Slovenija podeljuje v zahvalo za njeno delo.

Galerija

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *

3 KOMENTARJEV
hydroxychloroquine works cnn     22.07.2021 ob 9:33

hydroxychloroquine prescription label practice thunderclap headache nothing.
 
hydroxychloroquine cancer dose human     21.07.2021 ob 4:33

hydroxychloroquine cancer dose human Predsednik RS Borut Pahor podelil državna odlikovanja Simčiču, Begiću in Gregorčičevi | Lokalec.si.
 
hydroxychloroquine and eliquis interactions     19.07.2021 ob 4:02

buy hydroxychloroquine 200 mg wire preeclampsia competition.