Predsednik vlade Janez Janša se je včeraj v Parku vojaške zgodovine v Pivki udeležil slovesnosti ob odprtju razstave “Sanje imajo to čudno lastnost, da se včasih uresničijo”. Predsednik vlade je ob tej priložnosti zbrane tudi nagovoril.

V svojem nagovoru je predsednik vlade uvodoma dejal, da  obeležujemo neko končno dejanje v slovenski epopeji osamosvojitve, ko smo Slovenci postali gospodar na svoji zemlji.

“Morda je bil v tridesetih letih odnos države do ohranjanja spomina na najusodnejši čas našega naroda nekoliko mačehovski, vendar ste tisti, ki ste bili gonilna sila tega in še nekaterih podobnih projektov, uspeli ohranjati spomin pred pozabo. Prva leta po osamosvojitvi se to ohranjanje spomina mogoče ni zdelo tako zelo pomembno, ker je bil ta spomin že živ, danes pa ne samo, da že volijo generacije, ki so bile rojene po slovenski osamosvojitvi in dnevu, ko je zadnji tuji vojak odšel iz našega ozemlja, počasi te generacije prevzemajo nase skrb za našo prihodnost, in tisti živ spomin, ki v prvem obdobju nadomešča to, kar je naloga muzejev, knjig in kulture, ne zadošča več, “ je dejal predsednik vlade.

“Hvala, vsem, ki se tega zavedate in vsem, ki ste prispevali k temu, da je Park vojaške zgodovine nekaj, kar pritegne obiskovalce, kar pritegne množice in kar uspe preživeti tudi težke čase, kot recimo lansko leto, ko je bilo teh obiskovalcev zaradi epidemije manj,” je poudaril premier.

“Pred 30 leti nisem bil v Pivki, sem pa s helikopterjem letel nad njo, ko smo spremljali zadnjo kolono vozil JLA. To, kar vidimo danes tukaj, je večina tega, kar smo v zelo zanimivih in inovativnih pogajanjih uspeli zadržati tukaj, čeprav po brionskem sporazumu, je imela JLA možnost, ni pa imela tehničnih pogojev za to, da vse to odpelje s sabo. Če bi to uspelo, bi bila slovenska obrambna moč še danes manjša, saj so tudi tanki T84 še vedno v oborožitvi slovenske vojske in so najtežje orožje, ki ga imamo,” je dejal predsednik vlade.

Po njegovih besedah je bil pred 30 leti pogled iz zraka na zadnje enote JLA – okupatorske armade, ki se je umikala, še posebej zanimiv. “Ko sem danes prebral spomine, ki sem jih takrat napisal na ta dogodek, sem videl, da je bil tudi takrat lep, sončen, jesenski dan, Slovenija je bila odeta v lepe, razkošne jesenske oktobrske barve in takrat smo prvič v teh barvah, v hribčkih, v gozdovih, predvsem pa v višinskih kotah po kakšnem letu in pol spet videli to, kar narava je: te lepe jesenske barve, hribe, ljudi, ki so se vračali iz narave, ne pa več višinskih kot, položajev, sovražne vojske, ki smo se jih izogibali. Na nek način smo takrat tudi iz zraka fizično začutili to spremembo, ki se je Sloveniji obetala s tem, ko je zadnji sovražni vojak zapuščal naše ozemlje in ko smo spet lahko zadihali svobodno. Spodobi se, da ta dan praznujemo kot državni praznik, kot dan suverenosti, ki predstavlja nekaj, kar je lepo opisano tudi v naslovu te razstave,” je dejal predsednik vlade.

Nadaljeval je, da je “v naravi človeka , da sanja, v naravi svobodnega človeka pa je, da ima možnosti, da te sanje tudi uresničuje.”

“Ko smo postali suvereni, smo si priborili pravico, ne samo, da sanjamo, ampak smo dobili v roke tudi državo, kjer smo bili sami gospodar na svoji zemlji in ki se mora truditi za to, da ima vsak posameznik, ne glede na to, kje se rodi, ne samo pravico do tega, da sanja, ampak tudi pravico do tega, da lahko te sanje v okviru možnosti in tega, kolikor je sam pripravljeni vložiti truda v to, te sanje tudi uresničiti,” je dejal predsednik vlade Janez Janša.

Uredništvo

See author's posts