V oddaji smo gostili Roka Seidla, ki se mu je pred šestimi leti, ko je imel 17 let, življenje obrnilo na glavo.

“Prehitro sem želel živeti, prehitro odrasti.”

Bratu je vzel ključe od avtomobila in se odpeljal od doma, bil je mladoleten in ni imel izpita za avto. Zgodila se je nesreča, zapeljal je z ceste, avtomobil se je večkrat obrnil, obležal je na tleh. Prizna, da avtomobila ni vzel prvič: “Bil sem lump. Takrat ne študiraš. Prehitro sem želel živeti, prehitro odrasti.” Nikoli ni razmišljal o tem, da se takšna nesreča lahko pripeti njemu. “Misliš, da se tebi ne more zgoditi. Si samozavesten in si upaš.”

Na tem mestu najstnikom sporoča, naj ne izzivajo usode: “Ni vredno tvegati svojega življenja in ogrožati še drugih.”

Trenutkov po nesreči se dobro spomni. “Bilo je mrzlo, zemlja je bila mrzla. Klical sem na pomoč. Mimo je prišla ženska, vprašala me je, če sem v redu. Povedal sem ji mamino telefonsko in poklicala jo je.”

V isti sekundi se je zavedal, kaj je naredil

Jokal se je in opravičeval mami: “Zavedal sem se, kaj sem naredil.” Po slabem mesecu dni v bolnišnici mu je zdravnik povedal, da ne bo nikoli več skakal s kolesom in tekel. “To je bila moja največja strast,” doda. Do tega trenutka je živel na polno, bil je poln energije, večino časa je preživel zunaj, rad je imel šport. Bil je razočaran nad sabo, želel si je umreti, saj si ni predstavljal življenja. “Ko obsediš, obležiš. Grozno.”

Sledilo je več mesecev okrevanja. Po dveh mesecih okrevanja v Splošni bolnišnici Celje je odšel na Sočo, kjer se je naučil opravljati voziček. Čez čas je znova dobil voljo do življenja. “Obupal sem sam nad sabo, a sem videl, da drugi niso. Dajali so mi zagon. Začel sem se boriti za njih, čez čas zase,” pove. Prijatelji so ga precej obiskovali, a čez čas so številni odšli, ostali so redki: “Ostali so tisti, ki se lahko zanesem na njih.”

Premika lahko le glavo in delno levo roko. Kljub temu čuti močne bolečine, ima strašne krče: “Imam nevropatske bolečine. Krči so ob vsakem nepravilnem dotiku. Dotikajo se me lahko le na določenih delih telesa.” Krče povzroči tudi vsak tresljaj. Za pomoč ima tudi črpalko proti krčem. Leta 2019 so ga operirali in mu jo vstavili v trebuh, katereter je speljan po hrbtenjači do vratu in tam se zdravilo sproti dozira.

Danes za njega skrbi več osebnih asistentov, za katere je hvaležen. Sam lahko vozi voziček, si umije zobe. Uporablja tudi računalnik, ki zaznava njegov obraz in z gibanjem glave ga lahko upravlja. Pred časom je poskusil z balinčkanjem in takrat se je odločil, da se v to poda resno.

Potrebuje novo vozilo

Za lažje vsakodnevno gibanje bi potreboval novo vozilo, saj je trenutno precej dotrajano, zato je stekla akcija, ljudje mu lahko pomagajo po svojih močeh.

“Moje novo rojstvo”

Še vedno precej pogosto sanja nesrečo: “Kako se usedem v avtomobil, vozim po tisti cesti in se naenkrat zbudim. Vedno isti prizor, zbudim se na travi.” Ko se danes pelje po cesti, kjer je doživel nesrečo, občuti strah. Ko je zletel s ceste, je avtomobil trčil v drevo: “Vedno pogledam tisto jablano in si rečem: “Moje novo rojstvo”.”.

Danes ceni svoje življenje in ceni, da je dobil novo priložnost. “Vsak nosi svoj križ, sedaj imam možnost, da vse popravim, da sem boljša oseba.”

Trudi se biti čim bolj pozitiven in iskati motivacije ter delati sam na sebi. “Voziček je tudi moja karma. Bil sem dober in bil sem slab. Zato se danes trudim biti čim boljši in se popraviti vse za nazaj,” pove. Prizna, da je precej samosvoj, zato je njegov velik izziv prilagajanje. “Asistenti me razumejo in jaz njih. Pomagamo drug drugemu,” doda.

Uredništvo

See author's posts