07:30, pon, 6. Dec

Prva obletnica, ko je bilo kulturnemu spomeniku “vzeto življenje”





Spodaj v celoti in nelektorirano objavljamo pismo Vilija Rezmana, ki ga je posredoval na naš naslov.

Vili Rezman, Ruše, 11.11.2021

OBLETNICA
(kozerija ob prvi obletnici uničenja parka)
Prav na letošnje martinovo se izteče prvo leto, odkar je ruška županja Urška Repoluskova dala, simbolično rečeno, »umoriti park«. O umoru smemo govoriti, kadar kdo vzame življenje in to stori naklepno, na grozovit način. Našemu parku na Trgu vstaje v Rušah je bilo s tem, da ga je županja dala posekati, čeprav je bil zaščiten kot del kulturnega spomenika, »vzeto življenje«. Ga ni več! To so naredili naklepno, z namenom, da bi tam skopali velikansko »luknjo«, jo zabetonirali in v njej vzpostavili gostinski vrt … Način je bil grozovit. Kot da so tja prišli naravnost z »Martinovega lumpanja« so posekali drevesa, okrasne grmovnice, uničili rože, travno rušo, populili nekaj »štorov«, odstranili urbano opremo, porušili dve spominski plošči ter spomenik ter jih deponirali kot kakšne smeti in za nameček posekali blagoslovljeno osamosvojitveno lipo. Nato so vse skupaj zagradili s kovinsko mrežo … Komando je dala županja Urška – kot kak samodržec, cesarica, EDINA.

Potem je vse skupaj spričo znane neučinkovitosti ruške občine in nesposobnosti njenega vodstva stalo celo leto kot zanemarjen travnik pred vrati občinske stavbe in pod županjinim oknom. Je najbrž sploh ni motilo. Bo že nekako, si je mislila. Protesti, pobude za saniranje nastale škode niso zalegli. Županja je v skladu z »briljantnim spinom«, da niso krivi tisti, ki grešijo, pač pa tisti, ki s prstom pokažejo na greh, raje zagrozila. Boste že videli! Sledijo ovadbe itd., če se ne boste opravičili za to pritoževanje v zvezi z našimi plemenitimi nameni.

Županji je priskočila na pomoč še državna sekretarka na znamenitem ministrstvu za kulturo, Ignacija Fridl Jarc. Čeprav je najprej zatrjevala, da je njen minister Simoniti zapriseženi borec za ohranitev dediščine, je nato kritika sekanja parka hotela zavesti s pošiljanjem »nekih dokumentov« in ga drugače odvrniti od njegovih stališč. Ne le, da ga je z dopisom, v katerem je kritik hitro razkril laž, hotela preslepiti. Napisala mu je celo »tolažilno misel«, češ, gospod Rezman, nehajte se razburjati, saj imate čisto blizu Pohorje. Da Ignacijina misel ni prav globoka, nima smisla dokazovati. Se pa je treba vprašati, kako lahko gospa, ki ne loči med samoniklo raslim gozdom na Pohorju in kultivirano urejeno naravno vrednoto, načrtno zasajenim in z odlokom zaščitenim parkom, zaseda dobro plačano funkcijo in se celo podpisuje z doktoratom? Opravičila se gospa ni. Ne za zavajanje, podtaknjeni dokument, ne za neumnosti, ki jih je zapisala. Raje se je zatekla v molk, ki ji po njeni funkciji ne bi smel biti dovoljen.

Vrnimo se k »Urškini luknji«. Seveda »luknja« ni Urškin umotvor. Zamislil si jo je ljubljanski arhitekt, sicer univerzitetni učitelj Aleksander Ostan. Pionir »zasnove luknje«, po globini njenega sporočila pravzaprav »pionirček«! Razen tega, da je redno pošiljal račune občini ter javno vabil v bodočo »luknjo« na kozarček, svojih obvez po pogodbi ni izpolnil. Je pa seveda krčevito branil svoj projekt, katerega bistvo je gostinski vrt v »Urškini luknji«, kar je narisal in kar je županja brez razmisleka adoptirala. Da bo bolj jasno, zakaj tako srdito zavračam Ostanov »prispevek«, naj napišem resnico, ki se jo da razkriti v uradno procesiranih dokumentih: naš »pionirček« je tisti mož, ki je predlagal, med drugim, da se najmarkantnejši, tudi po avtorjih velik spomenik NOB poruši, prestavi drugam, na njegovem mestu pa vzpostavi še en gostinski vrt in namesti stojalo za kolesa! Bravo, univerzitetni učitelj! S fakultete, ki je o tem obveščena, ali iz društva slovenskih arhitektov doslej še ni bilo kakšnega glasu. Je pa Urška letos ob nedavni komemoraciji pri tem spomeniku, ki mu je Ostan namenil, da ga prestavijo (kazi pogled na gostinski lokal za njim?), dala izjavo za javnost. Ni bilo slišati česa modrega, pietetnega, ne o partizanih, ne o skeletih padlih partizanov, ki so jih nedavno izkopali v parku, ko so rili v zemljo, da bi naredili to »Urškino luknjo« – zamrmrala je le nekaj o reformatorjih …, saj najbrž sploh ni vedela, očem naj govori.

Če že fakulteta ni rekla nič o Ostanovem »podvigu«, pa se je o tem razpisal akademik, letošnji Prešernov nagrajenec Marko M. Mušič, ki sem mu osebno predstavil svoje stališče, tudi o prestavljanju-uničenju spomenika NOB. Ja, točno tisti nagrajenec, ki mu je utemeljitev za nagrado napisal in prebral naš »pionirček« Ostan. In kaj je »za povračilo« napisal Mušič? Da je Ostanov projekt »predelave« zaščitenega parka v »betonsko luknjo« krasen, čudovit in poceni. (Predvideni prvotni stroški so se enormno, štirikrat povečali. Preden bo kaj zgrajenega, so bodo še!) Pri tem si je gospod Mušič privoščil poizkus, da bi mene in javnost prevaral, a ga je pri tem, ko je napisal svoje mnenje, kot da je to mnenje SAZU, ustavila zaposlena uslužbenka na SAZU. Zalotila ga je pri poizkusu lažiranja in je korektno opozorila, da je zapisano njegovo osebno stališče in ne stališče SAZU. Mušič je nato svoje mnenje prenaredil in objavil tako, da bi se to zakrilo. Neuspešno. Akademiki, pri katerih sem protestiral zoper take zlorabe (tudi svojih kolegov in kolegic), so bili bolj »mlačni«. Seveda niso hoteli avtorizirati Mušičeve izmišljotine, kakšne odločne zavrnitve, kaj šele obsodbe tega početja, pa tudi nisem zaznal. Nekateri drugi iz SAZU so Ostanovo početje (pisno) obsojali (ne želeč to storiti javno).

Kako pa se brani Urška ob nespoštljivem početju, zločinu proti naravi in kulturi? Najprej je trdila, da park sploh ni park (tako kot Ostanova sodelavka Pavlinova). Čeprav to, da gre za zaščiten park, piše tako v strokovnih podlagah, v občinski »zakonodaji«, v odlokih, v pogojih varstva kulturne dediščine, v gradbenem dovoljenju in v gradivih, ki sta jih Ostan in Pavlinova (pod)pisala ter poslala upravni enoti. Ampak, če samovoljna Urška, EDINA reče, da park ni park, potem je to pač najbrž res. Saj je rekla, da tudi park tudi gozd ni. In če ni ne park in ne gozd, kaj potem sploh je, lahko potem da drevesa kar posekati. Da, tako meni Urška. Kakšna omejena pamet. Podkrepi to omejenost še z »opravičevanjem« in »upravičevanjem«, da že lani začeta dela sploh niso dela po GD, nakar to svojo misel ovrže sama in se sklicuje na to, da je vse v skladu s predpisi in GD. In dela naprej. Koplje, rije, pridobiva denar, judeževe groše … in naleti na novo zadrego, zaradi česar so že zopet odpeljali gradbene stroje in vse spet stoji. Medtem ko so kopali tam, kjer ne bi smeli, so naleteli na skeletne ostanke padlih partizanov. Dela so morali ustaviti, dokler … Odloča o tem Ministrstvo za obrambo.

Tisto, ki ga vodi minister Tonin, predan istim krščanski vrednotam, kot naša Urška. Ta »velika Urškina luknja«, s katero je morda nameravala pridobiti volivce prihodnje leto, je sedaj dejstvo. Ministrstvo za kulturo (minister Simoniti in njegova Ignacija še kar molčita) vse to »sofinancira«. Grozno, nepietetno …, težko je to prikriti. Je namreč tudi vse fotografirano (dokumentarna, ne umetniška fotografija). Če si v domišljiji dovolimo nekaj »umetniških vtisov«, pa si sam znam predstavljati, kaj bi lahko storili ob prvi obletnici. Pravi »hepening«. »Najlepše« bi bilo, če bi Ostan prinesel kak flaškon (morda še Martinovo gos) in bi nazdravili. Mušič bi prispeval tortico (tako čudovito, poceni, z eno svečko). Ignacija bi donirala en drevešček iz pohorskih gozdov. Urška bi ga posadila, upihnila bi svečko, gosko pa bi podarila tistim občinskim adlat(us)om in volivcem, ki stojijo ob strani (in v strahu za svoje službe?) aklamirajo ter vse to podpirajo. (Jaz bi naslednje leto štel tiste, ki se jim zdi »Urškina /in Ostanova/ velika luknja« res tako atraktivna, da lahko dobi z njo dovolj glasov za ponovno izvolitev.) In bi se na ali ob grobišču rajalo do večera … Tako, kot so na sokolskem zletu na istem mestu, ko tam še ni bilo grobov, ruški … rodoljubi rajali leta 1914. Nemci so jih zato, najbolj zavedne, odpeljali v graške zapore.

O pieteti bi raje kdaj drugič, ko bodo podrto ograjo okoli parka in grobišča zopet postavili in razkopanino (za moj okus degutantno, po domače ogabno »Urškino veliko luknjo«) sanirali … Prišel bo tudi kulturo varstvenik Srečko Štajnbaher in rekel: Vse je OK! A Urška z adlat(us)i, kot je videti iz javnih obvestil, komaj čakajo, da bodo lahko nadaljevali z ritjem po grobišču (nekdanjem parku).

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *