Novi zakon o prijavi prebivališča naj bi ljudem brez stalnega prebivališča prihranil marsikatero težavo. Po zagotovilih predstavnikov Ministrstva za notranje zadeve, bodo lahko ljudje brez stalnega prebivališča z registracijo zakonskega prebivališča uveljavljali nekatere pravice, denimo prejemanje socialne pomoči.

Določene skupine posameznikov nimajo naslova, kjer bi lahko stalno prebivali, denimo brezdomci, zato so v zakonu o prijavi prebivališča leta 2001 uvedli posebno kategorijo prebivališča, t. i. zakonsko prebivališče.

Za brezdomce to prebivališče določijo tam, kjer prejema pomoč.
Zakonsko prebivališče določijo tistim, ki sicer prebivajo na območju države. Ne morejo pa se prijaviti, ker po zakonu ne izpolnjujejo pogojev za prijavo stalnega prebivališča. V teh primerih se za njihovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, na katerem prejemajo pomoč v materialni obliki, denimo hrano, obleko, obutev in denar.

Takšni organi oz. organizacije so Rdeči križ Slovenije, Karitas in center za socialno delo. Pod določenimi pogoji so lahko tudi zavodi, ki izvajajo institucionalno varstvo, npr. domovi za starejše, zavodi za usposabljanje in nekateri varstveno delovni centri. Vendar pa je to mogoče, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živijo.

Zakonsko prebivališče namenjeno le registraciji
Določitev zakonskega prebivališča omogoča državi, da vzdržuje komunikacijo s posameznikom, ki v državi prebiva. Posameznik pa lahko tako uresničuje pravice, ki so vezane na prijavo stalnega prebivališča. Gre denimo za zdravstveno in invalidsko zavarovanje ter pravice iz socialnega varstva. Na tak način lahko tudi izpolni določene dolžnosti, kot sta pridobitev osebnih dokumentov in izvrševanje volilne pravice, navajajo na ministrstvu.

Zakonsko prebivališče je torej namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa tudi dejanske naselitve na naslovu tega organa ali organizacije. Organi ali organizacije s prijavo zakonskih prebivališč na svojem naslovu nimajo nobenih obveznosti do posameznikov. Še zlasti pa na tak način ne postanejo stanodajalci in ne dobijo nalog, povezanih z vročanjem upravnih in sodnih spisov.

Zakonski predlog opušča stroge pogoje
Predlog zakona z namenom, da bi lahko zakonsko prebivališče določili različnim skupinam posameznikov, opušča stroge pogoje za posameznike. Zakonsko prebivališče bo tako lahko določeno tudi tistemu, ki ni prejemnik materialne pomoči.

Na tak način želijo urediti najbolj pereče primere, ko posamezniku kljub soglasju organa ali organizacije ni mogoče določiti prebivališča. Po predlogu bi zakonsko prebivališče prijavili posamezniku na naslovu občine, na območju katere dejansko stalno prebiva oziroma kjer je njegovo “središče življenjskih interesov”, pojasnjujejo na ministrstvu. Za določitev zakonskega prebivališča bi bilo tako treba le ugotoviti posameznikovo dejansko stalno prebivanje.

Zakonsko prebivališče bo “fiktivni naslov”
Zakonsko prebivališče bo še naprej opredeljeno kot “fiktivni naslov”, vendar bo kot tako imelo posebno označbo. To je pomembno predvsem za tiste, ki vročajo upravna in sodna pisanja. Ti namreč zdaj ne morejo ločiti, ali je naslov stalnega prebivališča posameznika dejanski naslov ali fiktivni naslov zakonskega prebivališča, še navajajo na ministrstvu.

Na naslovih centrov za socialno delo je bilo konec lanskega leta prijavljenih 2700 ljudi, med njimi največ v Ljubljani, so za STA navedli v Skupnosti centrov za socialno delo Slovenije. Karitas ima skupno prijavljenih 418 brezdomnih oseb, na naslovu katerega od območnih združenj Rdečega križa Slovenije pa ima prijavljeno prebivališče 33 ljudi, so za STA pojasnili v Slovenski karitas in na Rdečem križu Slovenije.

Rešili naj bi (tudi) vprašanje zapornikov in žrtev nasilja v družini
Predlog zakona po opozorilu ministrstva rešuje tudi vprašanje določanja zakonskega prebivališča zapornikom, kar izpostavlja varuh človekovih pravic, in žrtvam nasilja v družini.
Tako denimo omenjajo primere ljudi na prestajanju zaporne kazni, ki na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča dejansko ne prebivajo in se ne morejo vrniti na ta naslov, prav tako pa tudi ne morejo prijaviti stalnega prebivališča na drugem naslovu.
Takemu posamezniku bi glede na predlog lahko določili zakonsko prebivališče na naslovu občine, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Če nima prijavljenega stalnega prebivališča, bi mu zakonsko prebivališče določili na naslovu občine, kjer je imel nazadnje prijavljeno stalno prebivališče.
Posameznika v zatočišču za žrtve nasilja v družini, ki na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča dejansko ne prebiva in ki ne more prijaviti stalnega prebivališča na določenem naslovu, pa bi po predlogu lahko določili zakonsko prebivališče na naslovu centra za socialno delo na območju, kjer ima oz. kjer je imel nazadnje prijavljeno stalno prebivališče.
Vir: STA

Uredništvo

See author's posts