Priljubljena slovenska pevka, Tanja Žagar je minulega decembra zbolela za rakom dojke. Njen zapis spodaj objavljamo v celoti spodaj.

Danes 42.svečko na svoji rojstnodnevni torti piham kot kratkolaska. Srečna, vesela in optimistična kratkolaska! Seveda bi bila bolj vesela, če bi bil razlog za ta moj novi imidž drugačen, a tudi bolezen je del življenja, tudi to je treba sprejeti in se z njo pogumno soočiti. Pravzaprav sem neizmerno hvaležna, da živimo v času, ki mi omogoča uspešno zdravljenje. Decembra lani sem namreč izvedela, da imam raka dojke. Pa sem si rekla takole: “Tanja, zdaj pa vključi ves svoj optimizem, pozitivno energijo in tvojo neizmerno voljo ter ljubezen do življenja, da tole živalco uženeš v kozji rog”! Pa še to:”Jaz nisem bolna, bolna je moja dojka in to bomo zrihtali”! Točno tako sem si rekla, stisnila svoja mala, a zame največja biserčka na svetu, pa seveda tudi velikega in se odločila, da bo to zame mala malica. (Pa čeprav bi si sicer, saj toliko me pa že poznate, rajši izbrala veliko).

Nato se je vse odvijalo zelo hitro. Sledil je cel kup pregledov, kemoterapije ter operacija. Zdaj me čakajo samo še obsevanja. Ker sem se v času kemoterapij dobro počutila sem imela tudi nekaj nastopov, ki so bili zame prav tako zdravilna terapija in moram povedat, da ste mi tudi vsi, ki ste bili z mano pod odrom, nevede dajali veliko, veliko moči in navdiha. Za tista dva nastopa, ki sem ju žal morala odpovedati, pa je bila kriva izguba glasu, kar se mi je zgodilo zaradi refluksa.

V teh mesecih sem sicer že večkrat razmišljala o tem, da to podelim z vami, saj se mi zdi prav, da se o teh stvareh na glas in odkrito pogovarjamo in da si izmenjujemo svoje izkušnje, ker je tega res veliko. Vendar do sedaj enostavno še ni bil pravi trenutek za to. Dokler točno ne veš kako in kaj, je težko karkoli razlagat, nekaj na pamet govoriti pa seveda tudi ne gre. Poleg tega so bili v tem obdobju ves moj čas, energija in čustva usmerjeni v mojo družino. Zato ob tej priliki hvala medijem, ki so spoštovali mojo odločitev, da s pisanjem o bolezni počakamo na trenutek, ko bom na to pripravljena. In seveda iz vsega srca hvala vsem čudovitim, srčnim ljudem na onkološkem inštitutu v Ljubljani.

Upam in verjamem, da si dandanes večina žensk redno pregleduje dojke, a bi vas vseeno želela tudi sama spodbuditi k rednim pregledom. Ne govorim le o samopregledovanju, ampak tudi o rednih pregledih pri zdravniku. Sama namreč nisem zatipala ničesar, saj sem imela nezatipno obliko. Nekega večera sem zagledala kri, ki mi je pritekla iz desne bradavice. Po mamografiji so mi sporočili, da v desni dojki ni ničesar, da so pa nekaj našli v levi. Za to kri bom vedno hvaležna, saj me je rešila. Občutek imam, kot bi mi jo poslala moja mami, da bi me opozorila, da nekaj ni vredu. Tako nekako sem si to razložila jaz.

Kakorkoli že, “je življenje kratko, a sladko”… res, da je včasih tudi malo manj sladko, a imamo, dokler smo tu na tem svetu, prav vsak dan priložnost, da si ga ne grenimo z banalnimi, nepomembnimi stvarmi. In predvsem, da svoj čas namenjamo pravim ljudem.

Vsaka nova situacija, vsaka nova zgodba nas lahko veliko nauči in pripelje do novih spoznanj. Najlepše spoznanje v tej moji zgodbi pa je to, da je našim otrokom povsem vseeno če smo dolgolase, kratkolase, brez las, velike, majhne, suhe, bolj okrogle, z več ali manj celulita…za njih smo najlepše točno takšne kakršne smo. In ko mi moja sončka rečeta: “Mami, lepa si, najlepša si”, priznam, da se počutim kot miss sveta.

Močno stiskam pesti za vse, ki ste morda prav zdaj v takšni ali podobni situaciji in vam pošiljam lepe, pozitivne misli. Naj vam bodo navdih ljudje, ki so polni volje in poguma. Meni je to moja mama, ki je bila kljub svoji bolezni polna življenja in s katero sva še en dan predno se je poslovila, dvoglasno peli “Mi se mamo radi”. Zato imejmo se radi in pojmo “večglasno” vsak dan. In naj nas bo čimveč takšnih, ki tudi v težkih trenutkih ostajamo optimisti in zaljubljeni v življenje. ❤️

Zdaj pa je čas, da grem na naravni botoks – na dva velika kosa torte!

Uredništvo

See author's posts