Zvonko Žekš je v oddaji Moja zgodba odkrito spregovoril o svoji odvisnosti od alkohola.

In kdaj je prvič okusil alkohol? “To je večno vprašanje in na njega je težko odgovoriti, nekega datuma ni. Kot verjetno večina, že nekje v srednji šoli, radovednost, kaj je zdaj to, ni pa še to neka odvisnost. Potem se vse stopnjuje. Z leti, ko pride s kozarca na dva, tri. Ko pride z vikend zabave že tudi na med tednom. In tako se stopnjuje,” nam je dejal. V začetku zagotovo alkohol predstavlja sprostitev, je dodal, kasneje pa mu je predstavljal rešitev: “Ki pa ni bila rešitev. Ampak v tistem trenutku sem sam sebi rekel, če bom nekaj spil, če se bom sebi zasmilil, bo nastal problem, ki se je pojavil, ne od alkohola, rešil s tem. Ampak v resnici, sedaj, ko gledaš s treznimi očmi, vidiš, da ni v alkoholu rešitve. Ampak se težave, problemi, samo kopičijo in jih je iz dneva v dan več.”

“S tem, ko zapadeš v odvisnost, se tvoja toleranca povečuje z dneva v dan. Povečujejo se tudi tvoji obrambni mehanizmi”

“Alkoholiki smo tudi zelo dobri manipulatorji”

“Vedno, ko mi je nekdo povedal, ‘halo, malo pa preveč piješ, kaj če bi probal zmanjšati’, ti to čutiš kot napad. To je tvoj obrambni mehanizem. Počutiš se, kaj sem temu človeku slabega naredil, da o meni tako slabo govori. To so obrambni mehanizmi, ki so čedalje močnejši. Alkoholiki smo tudi zelo dobri manipulatorji. Vrhunski. Vsako stvar zmanipuliraš v svoj prid,” je opisal. V nadaljevanju pa povedal, da na koncu pristaneš pred propadom.

Ko otrok odraste, pove, kakšno breme je moral nositi

Obžaluje, da je ženi in hčerki povzročil toliko bolečine. “Hčerka je odraščala, žena ima tudi svojo bolezen. Vse te težave, majhen otrok, bolezen, sem probal reševati z alkoholom. Večkrat je žena grozila z ločitvijo. To je običajen pojav pri družinah.” Stopnjevali so se prepiri, grožnje po odhodu, a ker je bil odličen manipulator, je vedel, kaj storiti: “Dva dni si “priden”, vse narediš, obljubiš, kupiš, če imaš. In nato se zgodba ponovi. Otrok je majhen, ti ne ve tega povedati, a pove, ko odraste, kaj je doživljal in čutil. Kaj je moral nositi. Breme, ki si mu naložil ti.”

“Pred službo na pivo ali dve”

Že njegov dan se je začel z alkoholom. “Pred službo sem šel na pivo ali dve in nato šel delati. Imel sem “srečo”, da smo imeli proste izhode. Vedno sem nekaj našel. Moram to in to, moram tja. Spet sem šel ven. Eno, dve, in spet nazaj. Vedno imaš še eno službo zraven. Službo logistike. Kako prideš do pijače, kdaj, kaj boš spil, imaš zadosti doma. Jaz sem tudi skrival, tudi v službi,” pove in se pošali, da je dejal, da bi z lahkoto vodil logistični center Luke Koper.

“Naenkrat, še pred mojim zdravljenjem, sem sam sebi rekel, meni tega ni treba, da bi rad še nekaj v življenju naredil.” Pri tem ga je podpirala žena. A prizna, da je naredil hudo napako. Začel je piti brezalkoholno pivo: “To ne obstaja. To je kamuflaža. Tudi tisti zvok ostane od pločevinke. Malo drugi okusi. Res, da ne greš omotičen spat, a sam sebi daješ lažno informacijo, da je to sedaj prav. In to se je v meni kopičilo. Zdržal sem mesec in pol, morda dva. Spomnim se, ko sva šla z ženo v trgovino in rečem, danes je nogometna tekma po televiziji. Kaj če bi danes spil eno pivo?”

In takrat si je kupil pivo, naslednji dan je kupil “šestorčka”. Mučila ga je nespečnost. Zbudil se je in sredi noči sedel na kavču ter se vprašal: “Je to meni treba? Jokal sem zraven. Zjutraj ob sedmih sem šel spet v gostilno in si naročil. Težave so se nakopičile. Prišlo je do velikega prepira doma in odšel sem od doma. Hotel sem pozornost. Grozil sem s samomorom, nisem dvigoval telefona, skrival sem se. Iskala me je policija, bila je iskalna akcija. Vsi so me iskali, jaz pa sem lepo še zadnje popival.”

“Vi ne boste nikoli storili samomora, imate težave z alkoholom”

Pil je tako dolgo, da so mu obrambni mehanizmi odpovedali. “Zbral sem toliko poguma, da sem poklical prijatelja policista. Prosil sem ga za pomoč. Prišel je pome. Ker sem veljal za pogrešanega, sem pristal na policijski postaji. Ker sem grozil s samomorom, je morala priti zdravniška služba. Ko je prišel zdravnik, mi je rekel, da ne bom nikoli storil samomora, da imam težave z alkoholom.” Svetoval mu je, da naj gre zjutraj do osebnega zdravnika. “Če bom do jutri čakal, tega koraka ne bom napravil. Če grem, grem zdaj. Zdravnik mi je dal napotnico, vzel sem stvari, ki sem jih moral vzeti. Starši so me peljali na zdravljenje v psihiatrično bolnišnico Ormož.”

Ponudili so mu program za zdravljenje, sprejel ga je, a s figo v žepu: “Bom to naredil, da mi v službi ne bodo težili. Da bodo prijatelji vedli, svojci, da bom ohranil družino. Še vedno imaš figo v žepu, ne bom pil v službi, če bom zvečer doma, pa ni nič takega. Dokler ne pristopijo pravi ljudje k tebi, moraš imeti to srečo, jaz sem jo imel, ki te grobo povedano slečejo, dobesedno razgalijo, da se lahko sam postaviš na lastne noge.”

“Zadnji dan, ko sem zapuščal bolnišnico, sem svojemu terapevtu rekel, da sem imel v bolnišnici sovražnika. Začudeno me je pogledal in vprašal, kdo je to bil. Pogledal sem ga v oči in rekel vi, ampak, če danes lahko zbiram prijatelja, ste vi prvi na spisku,” opisuje Zvonko.

“Nimamo možnosti, da zbrišemo stare stvari, moramo s  tem živeti”

Zdravljenje je potekalo tri mesece, program je uspešno prestal, a na tem mestu opozori: “Tu se ne konča. Obstajajo razni klubi, srečanja, če se jih ne bi udeležil, vprašanje, če bi danes tukaj sedel. Odvisno od osebe, lahko traja dve, tri, deset let. Ljudje smo si različni.” Pove, da starih prijateljev ni zgubil: “Morda dva, ki sta bila alkoholna prijatelja. Ostali me podpirajo. Tudi če kam gremo, zaužijejo kozarec, dva, a bistveno manj, že iz vljudnosti do mene.”

“Zdravljenje se ne konča v bolnišnici, ampak je to vsakodnevni boj. Vsakodnevna preizkušnja. Vsak dan, ko zjutraj vstanem in grem v kopalnico, se moram pogledati v ogledalo in se spomniti, kaj sem bil. Vedno. Če ne, je ta linija zelo tanka. Hitro si nazaj.”

In kakšna je bila vrnitev domov?  “Od prvega dne čakaš, da boš šel domov. Hodili smo na vikende, to je bilo okej. Še zdaj se spomnim, da me je terapevt en četrtek povabil v kabinet in rekel ‘Zvonko, naslednjo sredo zaključiš z zdravljenjem’. Začel sem jokati. Ne od sreče, ampak od skrbi. Vedel sem, da prihajam nazaj v realen svet. To je najtežje. Niso se spremenili stavbe, avti, prijatelji, osebe, družbe, lokali, mesto stoji, travnik je isti, samo ti si se spremenil. In ti moraš iti v tisto okolje.”

“Prvo imaš občutek, da vsi gledajo tebe. Sram me je bilo iti med množico ljudi. A sem si rekel, a prej me ni bilo sram? Ko sem bil pijan in so ljudje videli? Zakaj me je zdaj sram, prej me je lahko bilo sram, sedaj me nima zakaj. Če to v glavi predelaš, jaz mislim, da sem uspešno, s tem nimaš težav,” opisuje.

“Najpomembnejše je, da imaš rad sam sebe. To je prvi pogoj”

“Če ne zaupaš sam sebi, ne moreš imeti bližnjega rad. Mu ne moraš zaupati. Če si ti “tapravi”, ti lahko drugi zaupajo in stojijo ob strani. Tako je meni moja žena, obiskovala z menoj klube, predavanja, vedno hodi z mano, ni je sram povedati, da je moj mož zdravljeni. Isto hčerka, ki je zrasla, je ni sram to omeniti.”

Pogovor si lahko ogledate spodaj.

Uredništvo

See author's posts