16:50, ned, 16. Jun

Darko Đurić: Mama ga je pri rojstvu zapustila, brez nog in roke je pristal v rejniški družini, kjer so ga z ljubeznijo sprejeli





Darko Đurić se je zaradi redke genske napake rodil brez nog in leve roke, a v življenju večkrat dokazal, da ga nič ne ustavi.

Biološka mama ga je zapustila

Ob rojstvu se je Darkova biološka mama odločila, da ga preda v rejništvo. “Verjetno je bila doma težja situacija in skrbeti za otroka kot sem jaz je verjetno bil velik zalogaj, tako da so se odločili za rejništvo. Imel sem veliko srečo, da sem pri dveh letih prišel k Debeljakovim, ki so mi dejansko omogočili lepo, toplo otroštvo, da sem se lahko razvil v samostojno osebo,” je dejal  Darko Đurić. Ali je mama že v nosečnosti vedela za napake, Darko ne ve, saj iz tistega obdobja ve le nekaj informacij. Pred rejništvom je živel v zavodih, kjer so ga dali med otroke z motnjami v razvoju, tam ga je opazila zdravnica, ki mu je namenila pozornost.

“Skupaj so se odločili, da mi dajo dom”

Darko je od nekdaj vedel, da rejniki niso njegovi biološki starši: “Vedno sem vedel, ne vem, kdaj so mi povedal, nikoli niso skrivali. Dejstvo je, da sem imel drugačen priimek. Mislim, da sem se kot otrok zavedal tega. Srečo sem imel, da se nisem počutil preveč drugačnega, nikoli nisem imel težave s tem.” Rejnika sta imela svoje biološke otroke: “Pohecam se, da v pravljicah štorklja prinese otroka, mene je skoraj dobesedno. Imeli so štiri otroke. Preden so se odločili, da me vzamejo, so me prišli pogledati na Sočo in se skupaj odločili, da mi dajo dom, da bodo dobili novega bratca. Bili smo prijatelji, največji sovražniki, se imeli zelo radi, pa tudi kdaj pretepali, tega je bilo zelo malo.”

“Starša me nista zavijala v vato, od mene sta zahtevala samostojnosti, da sem tudi kaj naredil doma. Kdaj se nahecam, da če bi danes kdo gledal, da sem moral prebirati krompir, pometati dvorišče, bi danes socialna služba prišla. Ko sem se učil hoditi s protezami, je bilo zelo boleče, včasih sem obupaval, mami in ati sta mi povedala, da jima je velikokrat šlo na jok, ko me je bolelo, imel sem krvave žulje, onadva sta bila tista, ki nista popustila, da bi odnehal. Če danes pogledam, da lahko danes hodim, vozim … – če bi popustila, verjetno ne bi bil tako samostojen, kot sem,” je opisal.

“Želel sem premikati meje.”

Napovedi so bile, da ne bo hodil, plaval, vse, v čemer je danes zelo uspešen. Spoznal je svet parašporta, ki ga je potegnil vase. “Bil sem hiperaktiven kot otrok, bil sem hud astmatik, rekli so, da ne smem divjati. Ko sem divjal po tleh, ki so bila hladna, sem rabil zdravila, s sestro sva ugotovila, da če pumpico uporabiš večkrat, bolj prime. Nisem pustil, da se ne bi lovil, šel skrivalnic ali igral na travniku. Gibanje mi je bil velik izziv. Vse, kar mi je nekdo rekel, da ne morem. Ne moreš splezati na drevo, sem splezal na drevo,” je opisal trenutke, ki jih je preživel v otroštvu in priznal: “Želel sem premikati meje.”

Sledil je starejšemu bratu, ki je bil velik ljubitelj športa in se počasi tudi sam vključil vanj: “Kot otrok sem sanjal, kaj bom, ko bom velik, vse tisto, kar ne bi mogel biti, vojak, pilot, ali pa da bom športnik. Strokovnjak je rekel, da z eno roko ne bom mogel plavati, vedno sem šel v vodo z obročem, kadar nisem šel, so me reševali. Nekako sem vodo oboževal. Naučil sem se plavati pri 10, 11 letih. Leta 2005 sem bil povabljen na trening mladinske reprezentance v odbojki sede, s katerimi sem zaigral na mladinskem svetovnem prvenstvu. In takrat sem prvič videl, da obstaja šport invalidov.”

“Želel sem uspeti, osvajati medalje”

Opazili so ga in mu namignili, da bi bilo zanj morda primerno plavanje. “Odbojka je ekipni šport, je drugačna dinamika, ogromno naredi kemija, kako so igralci povezani, plavanje je individualni šport, ogromno sem imel časa za razmišljati, ogromno je tišine. Povsem drugačen šport. Neka motivacija je bila, želel sem si uspeti, osvajati medalje, ko danes spremljam treninge v paraodbojki, kako ekipa diha skupaj, si mislim, da sem bil svetovna budala, da sem vztrajal v plavanju.”

Danes se lahko pohvali s številnimi dosežki, med drugim je osvojil dva naslova svetovnega prvaka, na 50 metrov delfin in 100 metrov prosto, svetovni rekord na 50 metrov delfin na paraolimpijskih igrah, naslov evropskega prvaka, skupno osem medalj največjih tekmovanjih in še mnogo več.

Medalje so mu dale veliko: “Mene je šport nekak naredil, mi dal širino, medalje so stvari, ki so lepe, a to je vrh ledene vode, vidimo 10 odstotkov. Je trdo delo, odrekanje. Dal mi je širino, da sem videl svet, da sem dojemal, da to ni samo ena vas. Ko sem prvič šel na tekmovanja, sem rekel, to si želim. Videti svet. Ogromno ljudi sem spoznal, so oni spoznali mojo zgodbo. Tudi priložnosti, ki se odpirajo sedaj, so rezultat tega, kar se je dogajalo v športu. Šport priporočam vsem, da si lahko odprejo več priložnosti in pokažemo svetu, da nismo invalidi, da smo ljudje, ljudje z zmožnostmi, željami in potrebami.”

V času koronavirusa je še dodatno izgubil motivacijo in se odločil za konec kariere: “Izgubil sem jo že prej, a sem še vedno delal, prišel sem na treninge, a mi je bilo težko. Koronavirus. Ravno na petek 13. sem odplaval zadnji trening v karieri. Bazena nisem pogrešal, nisem pogrešal tega sveta, rezultatov in sem se odločil za konec. Mislim, da je bila to pravilna odločitev. V zadnjih letih se mi je toliko stvari zgodilo, da bi zapravljal potenciale, če bi vztrajal v športu.”

Celotni zgodbi prisluhnite spodaj.

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *

S klikom na gumb "Objavi komentar" se strinjate s pravili komentiranja.