V oddaji Moja zgodba smo tokrat gostili Vanjo Ropič, mamo skoraj 18-letnega Vida, ki ima cerebralno paralizo in epilepsijo.

Njena nosečnost je potekala normalno, tudi popadki in porod so potekali normalno, vse skupaj se je odvilo hitro. Med porodom pa se je ugotovilo, da ima Vid dihalno stisko. “Hitro se je rodil in odpuščena sva bila tri dni po porodu s papirji bp.” Ni bilo videti, da bi bilo kar koli narobe. “Bila sva sicer napotena v razvojno ambulanto, tako da sva s fizioterapijo začela hitro, a zgolj iz razloga dihalne stiske. Ko je bil star šest mesecev, se nam je zdelo, da bi lahko glavico že držal in takrat se je začelo ugotavljati, da ni vse tako, kot bi moglo biti.” 

Ko je bil star leto dni, so zdravniki naredili magnetno resonanco glave in ugotovili, da gre za rahlo poškodbo možganov zaradi pomanjkanja kisika. “Peljala sem se z avtomobilom in poklicala zdravnico, saj nisem razumela izvidov, vprašala sem, kaj to pomeni, in je rekla isto, kot piše na izvidu. Verjetno nikoli ne bo šel v šolo. Moram priznati, da nisem tega vzela resno, pogovarjala sem se, googlala in videla, da se da marsikaj narediti. Ko je bil star 2 leti in je šel v vrtec, sem v razvojnem vrtcu rekla, da bo tu leto dni in da gre nato v normalni vrtec.”

“Danes se večkrat vprašam, kje sem jaz živela”

“Do vstopa v šolo je bilo kristalno jasno, da Vid ne bo nikoli popolnoma “normalen”. Težko mi gre ta beseda z jezika, ker je zelo relativen pomen tega, kaj je normalno.” Prizna, da je bilo določeno obdobje zelo težko: “Do tretjega, četrtega leta starosti je bilo zelo težko. Sam si, nikogar ne poznaš. Jaz nisem nikogar poznala s podobno izkušnjo. Danes se večkrat vprašam, kje sem jaz živela.”

“Za mene se ne zdi, da Vid ni normalen, morda ni takšen, kot vsi ostali, ampak tudi jaz nisem”

“Če danes pogledam nazaj, če bi mi nekdo vse, kar sem dala skozi z Vidom in kaj je dal on skozi, povedal v enem dnevu, ne vem, kaj bi se zgodilo. Dobivaš kapljico po kapljico, vsak dan sproti oddelaš. In enostavno se meni to nikoli ni zdela katastrofa. Za mene se ne zdi, da Vid ni normalen, morda ni takšen, kot vsi ostali, ampak tudi jaz nisem. In tudi vi ne,” opisuje. Prizna, da je bila velika prilagoditev, a ji je bilo lažje, ker nima drugih otrok in pozna biti mama samo otroku s posebnimi potrebami.

“Za mojega Vida rečem, da je popolnoma zdrav fant, ki sicer ne hodi pa ne govori, drugače pa ni z njim nič narobe. To je moja realnost.”

“Nisva dosti pri zdravniku. Vid ni bolan. Svoje osebne zdravnice ni videl 5, 6 let. Niti prehlajen ni bil. In to so stvari, ki štejejo. Vsak starš si za svojega otroka želi, da je srečen, zdrav in zadovoljen. In jaz mojega Vida vsak dan v šoli zjutraj pustim nasmejanega in ko pridem po njega, ga najdem nasmejanega. In ne poznam starša na tem planetu, ki bi si za svojega otroka želel kaj drugega,” pove Vanja.

“Midva vsak dan preživiva nasmejana, ker sva to sprejela takšno, kot je”

Odločila se je, da pusti službo in se posveti sinu. Vsak dan je z njim delala najmanj pet ur. “Napovedi so bile, da ne bo sam sedel, držal glave, on je danes fant, ki bo junija star 18 let, ki s pomočjo naredi pet, šest korakov. Tako, da ga ne rabim z vso težo dvigovali. Jaz mislim, da sva midva naredila velik posel. Prejšnji mesec sva imela zadnjič razvojno ambulanto in ko sva se peljala z dvigalom, sem ga pogledala in rekla ‘Vid, midva sva naredila dober posel, daj mi petko’. Celih 18 let se mi je odvilo. Ampak midva vsak dan preživiva nasmejana, ker sva to sprejela takšno, kot je.”

“Izkušnja Vida je iz mene naredila boljšega človeka”

Prizna, da si je danes bolj všeč, kot si je bila pred Vidom. “Vsi si v osnovi želimo zdrave otroke, ki bi sami skrbeli zase, imeli svojo družino. Ampak ko pridemo v takšno situacijo, je od nas odvisno, na kakšen način jo vidimo. Z Vidom živiva sama, pred leti sem se ločila, on ostaja aktiven oče, sva ohranila lep odnos, midva z Vidom vsak dan preživiva v redu.” Pove, da je Vid zelo aktiven fant, vse počne rad, redno hodi jahati, vsak teden na fitnes, hodi na plesne vaje, njegov urnik je natrpan in zelo rad se aktivno vključuje v vse.

Skoraj izgubila streho nad glavo

Ko je ostala doma, je prejemala zgolj nadomestilo okoli 500 evrov in to je na dolgi rok vodilo v težave. Zato je morala Slovenijo prositi za pomoč: “Moram priznati, da večkrat vmes pride do situacij, ko ne veš kaj in kako, in te finance so vseskozi spremljale našo zgodbo. Vse terapije so samoplačniško, enkrat na dva, tri tedne. Ne bom rekla, da se je to zgodilo z neba. To se je zgodilo, ker sem se zavestno odločila med streho nad glavo in med Vidovim napredkom. Vedela sem, da vsega človek s tem denarjem ne zmore.”

Prišla je do točke, ko je prosila za pomoč in v nekaj dneh zbrala potreben denar. Ne le to, zbrali so veliko več. Veselje je bilo nepopisno. Odločila se je, da del denarja nameni drugim, ki so prav tako pomoči potrebni. Sicer je v teku ureditev prizidka, kjer bo Vid imel vse potrebno za čim boljše življenje.

Celoten pogovor si lahko ogledate spodaj:

Uredništvo

See author's posts