Doživljanje gasilca Blaž Klančar ob posredovanju na Krasu objavljamo v celoti, nelektoriranega.

Ob 13h poziv, do 15h pa obvezno na zborni točki v polni opremi. Ti pa si še na šihtu do 14. ure. Šlo bo “na knap”. Proti domu razmišljaš kaj vse bi vzel s seboj na Kras, “bosta dovolj dve majici in dvojne nogavice, rezerva?” Spotoma se ustaviš v trgovini in nakupiš nekaj osnovnih energijskih živil, smokije, bonbone, energijske tablice, isotonične napitke, sendviče, itd. Za tem si že skoraj doma… Napakiraš ruzak, v dveh minutah vase vržeš kosilo in na hitro, med vrati, objasniš domačim da greš gasit na Kras. Žal ni več časa…

Svojci šokirani, presenečeni, nervozni, še bolj kot jaz. Loviš minute do odhoda, ustaviš se v gasilskem društvu, vzameš osebno zaščitno opremo, gel za opekline in odhitiš na zborno mesto. Do minute točen!

Dobimo osnovne informacije ter se v konvoju odpravimo v smeri Vrtojbe. Med vožnjo nas ljudje snemajo, mahajo, so veseli ko nas vidijo. Mi smo presenečeni nad reakcijami, saj smo vajeni gasilskih zadev, drugim so očitno nekaj posebnega.

Prispemo v Vrtojbo, proti zbirni točki… Ljudje vzklikajo, mahajo, nas bodrijo, nudijo hrano in pijačo. Pa saj še nismo nič storili? Neverjetno!
Po logistični koordinaciji smo že na poti proti cilju – obvarovati Opatje selo pred ognjenim petelinom. Po cesti se zgrne nepregledna kolona rdečih vozil, med potjo pa opazujemo transparente z zahvalami in ljudi ki nas vzpodbujajo – ganljiv prizor!

Zmeraj bližje kraju smo, tam je tako gost dim, da bi ga lahko rezal, oči nas pečejo, težko dihamo, vročina neznosna, 40 stopinj celzija. Vse teče od nas pa še niti pričeli nismo z gašenjem, a vseeno polno motivirani!

Obveščeni smo bili, da je na tem območju nešteto število eksplozivnih teles iz časa prve svetovne vojne. Gašenje izven utrjenih poti je strogo prepovedano!

Noči se. S svojimi domačimi skušaš biti v kontaktu, jim sem in tja pošlješ sliko s terena, da so pomirjeni in na tekočem, čeprav v resnici veš da trepetajo bolj kot ti tam, v prvi bojni liniji… Ogenj uhaja izpod nadzora, gremo, akcija! Cevi, ročnik in že krenemo naproti. Iz daljave se slišijo zamolkli poki granat, pismo, te kar zadane realnost, saj smo vendar na fronti?! Ne veš kje natančno so granate, zagotovo pa je dejstvo, da jih je ogromno, upaš na najboljše. Vročina jih detonira. Živčna vojna – bo eksplodiralo? Bom tedaj zraven? Navsezadnje so to sredstva za ubijanje…

Najdemo dostop do požara, druga ekipa gre že proti tja, gasijo. BUM! pok, čutiš ga v prsih. Sranje! “Ekipa, ste v redu, javite se”, vodja sektorja poskuša vzpostaviti stik z ekipo v bližini poka… “Ja, vse ok, nadaljujemo z gašenjem”… Nadaljujejo z gašenjem?!, kljub temu, da je v bližini počila granata… In to vse z namenom obvarovanja vasi…

Izmučeni, a hvala bogu celi, se naslednji dan po naporni noči polni adrenalina, okrog 9. ure vrnemo na zborno mesto, kjer nas pričakajo topli domačini z obilo hrane in pijače.

Na tem mestu iskrena hvala!

Za tem se po trinajstih urah, polni vtisov, vrnemo domov.

Uredništvo

See author's posts