Nastja Tofu je odkrito spregovorila o številnih tabu temah, povezanih s psihičnim zdravjem.

Sooča se s številnimi diagnozami, ki niso tako redke, a ljudje o tem ne upajo govoriti na glas: ADHD, depresija, anksioznost in mejna osebnostna motnja. “Sama diagnoza je bila zame olajšanje. Ker sem celo življenje mislila, da taka sem. Da bom vedno čutila samo žalost, nisem vedela, kaj naj s seboj, počutila sem se, kot da ne spadam nikamor. Kot da nihče ne razmišlja kot jaz. In nikoli se nisem počutila sprejeto. Z diagnozo je vse postalo jasno. Da nisem sama kriva, da ni to moj karakter, da je vse to iz moje preteklosti, družine, okolja itd.”

“Depresija je zelo pogosta in bi lahko rekli, da gre za dolgo stanje žalosti. O depresiji se kar dosti govori, večina ti rečejo ‘idi malo na zrak’. A depresija ni le občutek žalosti, ki bi trajal par dni, ampak se vleče zelo dolgo. Ljudje čez čas ne najdejo izhoda iz tega. Pride tudi do anksioznosti,” je opisala. Kar se tiče ADHD, je postavljanje te diagnoze postala praksa šele pred časom. Pri mejni osebnostni motnji gre za zelo hudo obliko motnje. “Ko sem šla googlat, sem rekla ‘Uao, ja! To sem jaz! Tak jaz delam’. Tako sem dobila občutek olajšanja, da obstaja pomoč za to. Da nisem pokvarjena, da ne bom rabila celo življenje biti takšna. Če veš, kaj je narobe s tabo, lahko zadevo popraviš.”

“Če te starši ne naučijo imeti rad, ti ne znaš imeti rad”

Takrat je začela govoriti o svoji preteklosti. “Skozi psihoterapije, meditacijo, branje knjig sem veliko vzorcev iz preteklosti predelala, izničila.” Ko smo se vrnili v njeno otroštvo, nam je povedala, da je bil njen oče alkoholik: “To je zelo vplivalo na naše družinsko razmerje. Pri 11 letih je oče zapustil mamo in mene. Mama me je znala obtoževati, da sem jaz kriva, da je oče odšel. Kot otrok nisem bila najbolj ljubljena. Ravno zato pride do te mejne osebnostne motnje. Starš je edini, ki te lahko kot otroka brani, da varnost. In tega jaz žal nisem imela. Tudi v šoli so bili posledično problemi. Ne želim govoriti, da so starši krivi, ker verjamem, da starši delajo najboljše, kar lahko. A žal moji niso.”

Povedala je, da se je vedno dajala v nič, nikoli si ni mislila, da bo kdaj lahko srečna. “Splošna negativa. Zdaj, ko sem toliko naredila zase in se trudim videti pozitivno ne glede na vse, (vidim da) smo v bistvu narod, ki išče negativo. Če te starši ne naučijo imeti rad, ti ne znaš imeti rad. Ne rečem, da me starši niso imeli radi, morda niso znali pokazati.”

“Psihoterapije so nekaj najboljšega na svetu”

Pred dobrima dvema letoma se je obrnila na osebnega zdravnika, saj si je želela sprememb. “Šla sem do psihiatra  in sem rekla, da mislim, da imam ADHD. Pogovorila sva se o mojem otroštvu, povedal mi je, da imam mejno osebnostno motnjo in da mi priporoča terapijo. Začela sem jih obiskovati dvakrat tedensko in – psihoterapije so nekaj najboljšega na svetu.” Povedala je, da je normalno hodila v službo, vse je bilo okej. Ko pa je povedala, da ima postavljeno diagnozo, so se začeli drugače obnašati do nje. “Ko govoriš o svojih težavah, jih ljudje uporabijo proti tebi. Do mene so se obnašali, kot (da sem) invalid. Prvi dan sem delala, drugi dan sem delala, isti človek sem bila, le z diagnozo. A odnos se je spremenil. Tudi odnos družine, ko sem povedala, da obiskujem psihoterapije. Zakaj hodim? To sprenevedanje se je dogajalo.”

Psihoterapije premalo dostopne

Povedala je, da so psihoterapije predrage: “50 minut je nekje 50 evrov. Drugače so predolge čakalne vrste in psihoterapevti niso tako dobri, kot če greš samoplačniško. Mislim, da niso dovolj dostopne, prav tako so samoplačniške predrage. Psihoterapije so res zakon. Pogovarjati se z nekom, ki te ne obsoja, mu lahko vse poveš, na koncu pa prideš do nekih zaključkov sam in si ponosen nase. Če bi vsak imel nekoga takega za pogovor, bi lažje shajali z vsemi.” Sama jih je obiskovala dvakrat tedensko. A dodala je, da je največ na tebi, samo psihoterapije niso dovolj.

“Bila sem proti antidepresivom, a sem jim dala možnost. Kaj še imam za izgubiti? Lahko mi pomaga. Ni bilo tak, imela sem hude stranske učinke. Vse, kar je bilo napisano, sem dobila. Tresoče noge, samomorilska nagnjenja, nočne more. Cel spekter. Šla sem nazaj in mi je dal zraven še antipsihotike,” je opisala. Počutila se je precej slabše. A čez čas so ji pomagali. “Prvič v življenju sem videla, da lahko človek funkcionira še drugače.” Čez čas je z jemanjem nehala.

“Z alkoholom sem potlačila občutke”

Bila je tudi odvisna od iger na srečo, sebe je poimenovala tudi funkcionalni alkoholik. “Začelo se je v najstniških letih. Nikomur ni problem, dokler ne gledaš nazaj, koliko si spil. Pet let nazaj se je začelo bolj pogosto. Ni bilo težav, ker nisem hodila v službo pijana, za živali sem poskrbela, položnice so bile plačane. Nisem delala nobenih težav, bila sem bolj prijazna pijana kot trezna. Ko je mene psihoterapevtka vprašala, ko sem rekla, da moram nehati piti, mi je rekla, moraš ali želiš? Rekla sem ‘moram’. Z alkoholom sem potlačila občutke.” Danes je več kot 1000 dni, kar ne hodi v kazino, prav tako je nehala piti.

“Mejna osebnostna motnja, njen del je to, da si hitro odvisen od nečesa, ta impulzivnost, zato pride do odvisnosti. Kockala sem ogromno. Gambling, dopamin, ki ga na ADHD ne dobiš dovolj, ti kocka da. So lučke, vse se sveti, nimaš občutka za čas. Tudi kocka ni bila tako grozna, ker nisem nikoli bila nič dolžna. Vedno sem zapravila “viška”. Lahko bi si kupila oblačila, a sem izbrala kazino. Če daš zadnjih pet evrov za to, je problem. Ne grem več nazaj.”

Celotno oddajo si lahko pogledate spodaj.

Uredništvo

See author's posts