Ko je Simon Šerbinek imel 23 let, se mu je življenje obrnilo na glavo. Zaradi poskusa samomora je ostal brez obeh nog. Odločil se je razbiti tabuje o duševnem zdravju in telesnih ovirah.

Izdal je avtobiografski roman Življenje v podzavesti Borec – dnevnik nekega strahopetca, na ogled je bila tudi predstava Kriplov zagovor. Z njo je razbil tabuje o duševnem zdravju pa tudi o telesnih ovirah. “Ko sem se loteval te predstave, sem razmišljal, če naj sploh govorim o sebi, če naj sploh naredim to predstavo, zberem dovolj poguma, da se predstavim na tak način. Skozi študij predstave in raziskovanje notranjih svetov, ko sem na neki način želel obračunati s svojim posttravmatskim občutkom v zvezi z nesrečo in vsem, kar se mi je dogajalo, mi je predstava pomagala, da sem tudi sam prebrodil neke težave, in da sem se sam soočil s strahom spregovoriti o teh tabu temah.”

Od dogodka je minilo 25 let, in kot doda, tega ne bi zmogel takoj po nesreči. “Danes me ljudje pogosto sprašujejo, zakaj sem poskušal storiti samomor. Niti sam točno ne vem, zakaj je prišlo do tega. Če bi me takrat nekdo potrepljal po rami in rekel pridi, greva na kavo, greva se pogovoriti, prespati vse skupaj, se to morda ne bi zgodilo. Tako sem v bistvu takrat na nek vlak skočil pod vlak.” 

“Ljudje v nekem trenutku pomislimo na to, da ne zmoremo več naprej, da nas v duši nekaj teži, da je ta bolečina v nas samih tako močna, da ne vidimo drugega, kot črnine. Zato pravim, da če bi se takrat le ena svetla luč pojavila pred mano in rekla, daj, prespi vse skupaj, se to ne bi zgodilo.”

“Ugotavljam, da se ljudje, sploh mladi, znajdejo v stiskah, predvsem po obdobju korone, se zapirajo vase, da se zapirajo za računalnik, so na družbenih omrežjih, kjer dobijo nerealno sliko o tem, kaj življenje sploh je. Večkrat sem povedal, ker mi je bilo življenje podarjeno, čutim, da moram ravno zaradi tega daru, ki mi je bil podarjen, ljudem odpirati te teme, povedati tudi o sebi, tudi o tem, kako sem nekoč sam drugače dojemal realnost.”

“Ko sem ostal brez nog, sem videl, kako je življenje krhko”

“Kaj v bistvu pomeni ta povezava z življenjem, da se lahko vstaneš, spiješ kavo, se družiš, da so mi bile majhne stvari tako pomembne, da danes vidim, da poleg vseh obveznostih, ki jih imam, je potrebno delati tudi vsakdanje stvari. Da so pomembne tudi malenkosti, ki nas osrečujejo, ampak tudi zaradi katerih se lahko skregamo. Zato moramo biti tudi večkrat z drugimi potrpežljivi,” doda. Večkrat pove, da je hvaležen, da mu je življenje dalo novo priložnost. “Ko sem spoznal, da sem brez nog, sem to občutil kot neko težo, s katero sem se ukvarjal še kakšni dve leti, da sem ponovno doživel. Takrat sem se tudi osamosvojil. Odselil sem se od doma,” pove.

“Prva rehabilitacija je bila v psihiatrični bolnici. Tam sem moral predelati stvari. Potem je bila rehabilitacija v Soči, dobil sem protezi, se postavljati na noge, čeprav rezerve. Bolečine so bile kar hude. Tudi danes se večkrat soočam s temi težavami, bolj ali manj so neki žulji, nenehno je potrebno nekaj popravljati, a to je del življenja.”

Nekoč je mislil, da ni mogoče, da bo imel sopotnico in družino. Danes je oče, ima tri otroke, in si ne upa niti predstavljati, da se jim to zgodi: “Predstavljam si, kaj je doživljala moja mama.” 

Kot najstnik je vedel, da si želi postati igralec, po nesreči se je usmeril na drugo pot, a se kasneje vrnil na gledališke odre. “Igralec je bila prva izbira, že v srednji šoli smo na I. gimnaziji imeli mladinsko gledališče, nato je sledil AGRFT, vse je bilo usmerjeno v uspeh. Morda je to eden izmed razlogov, da se mi je zgodilo to, kar se mi je. Bil sem velik perfekcionist in sem težko prenašal poraze. Prvi poraz je bil na akademiji na AGRFT, kjer sem se znašel v krogu najboljših in najbolj izbranih.”

“Potrebno se je bilo dokazovati in spoznal sem, da morda nisem tako popoln, da imam napake. Kot edinec sem bil center vesolja, nisem poznal ničesar drugega. Skozi študij sem spoznaval, da gledališče kot samo ni najpomembnejše na svetu in ni tisto edino na svetu. Zato sem se usmerjal v lektorske vode,” doda. Direktor ptujskega gledališča mu pred leti nato ponudil vlogo, ki jo je z veseljem sprejel.

“Pot ni bila lahka in tudi danes ni. Večkrat se srečujem sam s sabo, da si rečem pozabi na vse skupaj, sprosti se, pojdi naprej, jutri je nov dan. Začel boš znova. Karkoli se bo zgodilo, se bo, ne predvidevaj, ne delaj scenarijev. Kar bo prišlo naproti, to je namenjeno. Če slabo misliš, se bodo slabe stvari nalepile nate. Če boš skušal dobro razmišljati, se bo kljub težavam in oviram morda dobro izpletlo. To je nenapisana formula,” doda.

Celotni njegovi zgodbi lahko prisluhnite spodaj.

Uredništvo

See author's posts