Vsako otroštvo ni rožnato in to je na lastni koži občutil tudi Damijan Janžekovič, ki je v oddaji Moja zgodba spregovoril o svojem življenju.

“Številni udarci po telesu, modrice, poniževanja, kako nisem v redu otrok.”

“Moje otroštvo je bilo predvsem prepojeno s fizičnim in psihičnim nasiljem, ker je mama bila zasvojena alkoholičarka. Kadar je preveč popila, je postala agresivna. Večkrat sem bil fizično pretepen, številni udarci po telesu, modrice, poniževanja, kako nisem v redu otrok, kako si zaslužim nasilje, ker sem poreden, ker sem grd, nisem po njenih pričakovanjih. To je bila moja stalnica,” nam uvodoma pove.

“Mama me je vedno zmanipulirala, da si zaslužim vse to, kar se mi dogaja.”

Živel je z mamo, kot otrok še z babico, prababico in stricem. Oče ga je že kot novorojenčka zapustil. Njegova mama je popivala tudi vso nosečnost. V osnovni šoli je po tem, ko je kdaj prespal pri prijatelju, ugotovil, da to, kar se njemu dogaja, ni normalna družinska slika ter da živi v laži in manipulaciji: “Začel sem doživljati krizo, ker nisem vedel, zakaj je temu tako. Mama me je vedno zmanipulirala, da si zaslužim vse to, kar se mi dogaja. Babica in stric sta vedela, kaj se dogaja, a stric je bil takrat še mlad, le devet let starejši. Nasilje se je najpogosteje dogajalo, ko ostalih ni bilo doma.”

“Mama je vedno poskrbela, da sem to, kar se dogaja, zadržal zase. Rekla je, kar povej, kaj se ti dogaja, na koncu te nihče ne bo imel rad. Ker si želiš ljubezni, topline, sem to raje potlačil vase, v upanju, da če nihče ne bo izvedel za to, da bom vsaj kje cenjen in spoštovan.”

Mama mu je želela vzeti življenje

“Ko sem bil star 18 let, je mama enkrat pozno ponoči prišla domov. Spal sem in naenkrat sem dobil občutek, da se moram zbuditi. Nek energijski premik je bil v meni, da naj odprem oči. Mamo sem zagledal nad mano s podolgovatim lovskim nožem. Zablokiral sem jo in jo podrl na tla. Takrat sem doživel živčni zlom. Sprejel sem vse udarce, degradiranja, da sem grozen, grd, gnoj od otroka. Da bi mi vzela življenje, pa je bilo tudi za navadnega 18-letnika preveč. In takrat sem doživel največje dno v življenju,” pove Damijan.

Ves čas, ko je doživljal nasilje, tega ni prijavil policiji. Zaprl se je vase, mama je vsa dejanja zanikala, govorila, da si izmišljuje in da ji želi le škodovati. Kaj se mu doma dogaja, je šele v zadnji triadi osnovne šole zaupal prijateljem. “Babica se je ves čas trudila zapolniti praznino, vse, kar mi mama ni dala, mi je babica želela dati v trikratni meri. Zadeve ni nikoli prijavila policiji, ker ji nisem pustil. Mama me je namreč zmanipulirala, da me bodo vzeli in dali v rejniško družino, kjer bom še večkrat tepen.” Tega ga je bilo preveč strah, zato je raje trpel in bil vsaj s stricem in babico.

“Zaigrala je življenjsko vlogo za oskarja”

Po grozljivem dogodku, ko mu je mama želela vzeti življenje, se je preselil k najboljšemu prijatelju, kjer so mu uredili sobo in mu pomagali: “Dal sem si novo priložnost v življenju, da zaživim znova.” Nekaj mesecev kasneje je zbral moč in mamo prijavil policiji, a prijava ni bila uspešna. “Prišel sem s pričami, tudi šolska socialna delavka je podala izjavo, primer so prevzeli in rekli, da ga bodo urgentno reševali. Mamo so poklicali na razgovor, jo soočili z dejstvi, ona pa je zaigrala življenjsko vlogo za oskarja.”

Tam je vpričo socialnih delavcev padla na kolena in obrnila zgodbo v svojo korist. “Rekla je, da sem jo pretepal, da sem nemogoč, da je edino, kar si je želela, bilo to, da bi jo imel rad. Naenkrat je mama postala žrtev in na koncu se je burleska odvijala dve, tri leta.” Srečen je, da je lahko živel pri prijateljevi družini, saj je bil takrat v depresiji, brez njih ne ve, kako bi “splaval”. “Začel sem obiskati psihoterapije, potreboval sem pomoč. Hvaležen sem, da so bili ob meni.”

“Prepričan sem bil, da bo prevzel vlogo očeta in skušal nadoknaditi čas. Na žalost ni bilo tako.”

Ko je imel dvanajst let, je spoznal očeta. “Peljal nas je na kosilo, ni bil niti približno to, kar sem pričakoval. Kot otrok sem si zamišljal drugačnega človeka. Pol leta sva komunicirala preko Facebooka, potem mi je dal vedeti, da mu ni do tega odnosa. Rekel je, naj se znajdem, da ne bom takšen kot mama, da naj ne pijem, ne kadim in naj se znajdem, tako kot se je moral on. Zbrisal me je s Facebooka in prekinil stike.” To je bil zanj dodaten udarec. “Prepričan sem bil, da bo prevzel vlogo očeta in skušal nadoknaditi čas. Na žalost ni bilo tako.”

Izdal je tudi knjige, v katerih je zapisal svoje življenje: “Napisal sem jih zaradi drugih. Kot najstniku mi je manjkal literarni lik, na katerega bi se lahko obrnil. Noben me ni mogel razumeti, ker ni prehodil niti dela takšne poti kot jaz. To je bilo zame tudi zelo psihoterapevtsko zame.” Z mamo od osemnajstega leta nima stikov, ohranja jih zgolj z babico, ki ji je danes izredno hvaležen. Mamo je nazadnje srečal v trgovini, kjer je delal, a je šlo za profesionalni odnos.

Zdi se mu zdi pomembno, da se o tej tematiki govori na glas, saj prevečkrat takšne zgodbe ostanejo za štirimi stenami. Pred desetimi leti je mislil, da sam ne bo nikoli srečen, a danes ve, da ni tako. Veliko je delal na sebi in si dal novo možnost v življenju.

Pogovoru lahko prisluhnete spodaj.

Uredništvo

See author's posts