Državni zbor je na seji med drugim potrdil dva zakona s področja digitalne preobrazbe: Zakon o izvajanju evropske uredbe o enotnem trgu digitalnih storitev in Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti.

Prvi prinaša prilagoditev nacionalne zakonodaje določbam Akta o digitalnih storitvah, omogoča delovanje koordinatorja digitalnih storitev ter ustvarja pogoje za varnejši digitalni prostor, v katerem bodo zaščitene temeljne pravice vseh uporabnikov digitalnih storitev. Drugi določa, da so do brezplačne izposoje računalniške opreme v letu 2024 in letu 2025 upravičeni socialno najšibkejši: to so upravičenci do otroškega dodatka, uvrščeni v prvi dohodkovni razred z vsaj enim osnovnošolcem, katerih mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 230,76 evrov.

Akt o digitalnih storitvah je bil sprejet v drugi polovici leta 2022, opredeljuje pa harmonizirana pravila za varno, predvidljivo in zaupanja vredno spletno okolje, ki spodbuja inovacije in v katerem so zaščitene temeljne pravice iz Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Kljub temu, da gre za uredbo, ki v vseh državah članicah Evropske unije velja neposredno, se od držav članic zahteva, da določena vprašanja uredijo na nacionalni ravni.

Določbe Akta o digitalnih storitvah se nanašajo na različne ponudnike posredniških storitev (registrarje domen, ponudnike dostopa do interneta, spletne tržnice, družbena omrežja, platforme za izmenjavo vsebin, trgovine z aplikacijami ter spletne potovalne in nastanitvene platforme, konkretno so to denimo Facebook, X, Instagram, TikTok, Amazon, v Sloveniji je primer spletne tržnice Bolha). Vendar pa določbe Akta o digitalnih storitvah ne veljajo za spletne medije- te bo še naprej urejal Zakon o medijih.

Za koordinatorja digitalnih storitev v Sloveniji zakon določa Agencijo za komunikacijska omrežja in storitve Republike Slovenije (AKOS). Tudi v večini drugih držav članic EU so to vlogo umestili v regulatorne agencije za področje elektronskih komunikacij in medijev, poleg tega pa AKOS ustreza zahtevi Akta o digitalnih storitvah po institucionalni neodvisnosti, da torej pri opravljanju svojih nalog in izvajanju pooblastil ravna popolnoma neodvisno, kar pomeni, da ni izpostavljen neposrednemu ali posrednemu zunanjemu vplivu, niti ne zahteva ali sprejema navodil od kateregakoli drugega javnega organa ali zasebnega subjekta.

Za izvajanje nadzora nad posameznimi določbami Akta o digitalnih storitvah, ki se nanašajo na osebne podatke posameznika, pa zakon za drugi pristojni organ določa Informacijskega pooblaščenca.

Za odstranjevanje nezakonitih vsebin s spleta za primer, ko druga zakonodaja ne določa drugače, je z zakonom določena izključno sodna pristojnost. Ker gre za težke in izjemne ukrepe, ki posegajo v ustavno pravico do komunikacijske zasebnosti ter do svobode komuniciranja, za omejevanje svobode interneta, elektronske pošte in svobode izražanja ter na drugi strani za prepovedi spodbujanja k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti, je z vidika sorazmernosti in pravne varnosti primerno, da o omejitvah ‒ na podlagi zahteve prejemnika storitev po Aktu o digitalnih storitvah ‒ odloča sodišče. Skladno s predlogom zakona bo o tem odločalo Okrožno sodišče v Ljubljani v nepravdnem postopku. Taka rešitev je v celoti usklajena z Aktom o digitalnih storitvah, ki posveča posebno pozornost zaščiti svobode izražanja in nanjo ne bo vplivala negativno.

Osnovni namen zakona o spremembah in dopolnitvi Zakona o spodbujanju digitalne vključenosti pa je zagotoviti bolj učinkovito delovanje mehanizma za zagotavljanje dostopa do računalniške opreme in je pravna podlaga za izboljšanje in racionalizacijo načrtovanih procesov za zagotavljanje digitalne vključenosti. Digitalna vključenost je sicer mnogo več kot zgolj zagotovitev potrebne računalniške opreme, je pa ta eden od ključnih stebrov pojma. Posameznik brez računalniške opreme ne more vstopati v digitalni svet.

Dejstvo je, da lahko digitalna preobrazba izboljša kakovost življenja – vendar pa to velja le za tiste, ki so je deležni. Zato je treba s sodobno informacijsko tehnologijo zagotoviti ustrezne možnosti za vključevanje vseh prebivalcev v informacijsko družbo ter jih s spodbujanjem dejansko vključiti v sodobne družbene in tehnološke tokove, od česar bodo imeli konkretne koristi.

Zakon med drugim prinaša mehanizem za zagotavljanje dostopa do računalniške opreme, MIRO, ki ponuja tistim, ki si sami ne morejo oziroma si zelo težko privoščijo nakup računalniške opreme pomoč, da prek sistema vendarle presežejo digitalni razkorak.

Ker pa je bilo zanimanje in število upravičencev do brezplačne izposoje računalnikov po prvi inačici zakona veliko večje, kot smo pričakovali (blizu pol milijona) in kot je računalnikov na voljo, bi preveliko število hkrati oddanih vlog lahko ohromilo delovanje Javnega štipendijskega, razvojnega, invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije, ki je pristojen za odločanje o vlogah.

Spremenjeni zakon zdaj določa, da so do izposoje računalniške opreme v letu 2024 in letu 2025 upravičeni socialno res najšibkejši: upravičenci do otroškega dodatka, uvrščeni v prvi dohodkovni razred, katerih vsaj en otrok je vključen v osnovnošolsko izobraževanje. Gre za prebivalce, katerih mesečni dohodek na družinskega člana ne presega 230,76 evrov.

To so socialno najšibkejše družine, ki jim zakon omogoča, da bodo njihovi otroci tudi v domačem okolju imeli na voljo ustrezno računalniško opremo, ki bo prispevala k dvigu njihove digitalne pismenosti. Če bo po dodelitvi računalniške opreme upravičencem iz prvega dohodkovnega razreda javni sklad še vedno razpolagal z računalniško opremo, bo to v okviru nadaljnjih pozivov dodelil upravičencem do otroškega dodatka iz drugega do vključno šestega dohodkovnega razreda. Javni sklad bo prvi javni poziv objavil najpozneje do 30. aprila 2024.

Možnost izposoje opreme torej nikomur ni odvzeta. Spreminja se le način določanja državnih spodbud za tiste upravičence do izposoje računalniške opreme, ki jo najbolj potrebujejo.

Uredništvo

See author's posts