23:19, ned, 3. Mar

Berem, torej sem





Želim si, da bi imela več časa za knjige. In več poguma, da bi napisala tudi svojo. Knjigo. Pa ne eno.
Zgodb imam za par romanov, poguma in volje pa zagotovo premalo.
Sem pa zato zelo vestna bralka.
V našo knjižnico sem včlanjena že od osnovnošolskih dni.
Koliko knjig sem prebrala ne štejem več.
Vedno mi je zanimivo, ko me vprašajo za število ogledanih tekem. Že dolgo jih ne štejem več, čeprav včasih vseeno grem v svojo statistiko. Nekje se izgubim. Preveč je tega.
Isto je s knjigami.
Rada imam lepo besedo. Rada imam romane, v katerih najdem delček sebe, rada imam zgodbe, ki mi pomagajo, da pozabim na svet. In knjige, ki me naučijo. O ljudeh, o kulturah, o življenju.
Knjige so mi toliko dale, kot mi ljudje verjetno ne bodo nikoli. No, vsaj nekateri ne.
Knjige so moj svet. Želim si, da bi si lahko večkrat kupila kakšno knjigo. A zato vedno apeliram na svoje prijatelje, da mi za rojstni dan podarijo kakšno. Sicer se vedno sprašujejo katero, a vendarle ni nič narobe, če me to vprašajo.
Prav zaradi tega, ker doma ne morem imeti vseh ljubih knjig, ki sem jih prebrala, jih berem in še bom jih prebrala, sem hvaležna za našo mariborsko knjižnico.
Za njeno prijazno osebje, za tiste, ki v naše knjižnice prinašajo te knjige, ki jim dajemo življenje. Izredno sem hvaležna, da imamo v našem mestu še potujočo knjižnico, za vse tiste, ki so doma dlje, kot mi, ki imamo knjižnice na vsakem vogalu.
Zato mi ni prijetno, ko berem vso to dramo okoli naše knjižnice.
Še vedno se nekdo izgovarja zakaj je nimamo, zakaj je še ne bomo imeli.
Odgovornost se v eno prelaga na nekoga drugega.
Nekje sem pred meseci prebrala, da knjižnice itak ne rabimo. Ker je vse na internetu.
Pa ni.

Slika je simbolična
Slika je simbolična

Ljudje, ki smo »knjigoholiki«, ki nam knjige nekaj pomenijo. Ki nam obračanje strani knjig, ki jih je nekdo že prebral, daje nek poseben občutek. Občutek, ki se ga ne da opisat.
Knjige dajejo ljudem pismenost. Dajejo jim znanje. Dajejo jim možnosti sprememb. Knjige so tukaj, da iz nas naredijo boljše ljudi.
In kako mi z njimi ravnamo?
Naša osrednja knjižnica je prepolna in kliče na pomoč. Že leta.
In vedno ko se en pameten oglasi, da dobi glas, dobi samo glas. Knjižnica pa je še zmeraj prepolna, na trenutke tudi nevarna. Ker bralec želi brati, a je vsega preveč.
Ampak kako bi nekdo, ki dobi glas, to vedel. Saj pa pride samo takrat, ko pridejo novinarji. Da se pokaže, da reče kakšna bo sprememba. Pol pa ni spremembe, ker je nekdo drug rekel da ne more biti spremembe, ker je sprememba mogoča samo ob spremembi nekoga drugega. Ste razumeli?
Želim si, da bi eni samo spregledali. Ne z nekimi predlogi po pošti, ampak da bi nekaj naredili. Ne dam veliko na besede ljudi, pomembna so mi dejanja.
In moje mesto rabi knjižnico. Rabim jo tudi jaz. Za nova znanja, za odkrivanja novih svetov, za obujanje otroške domišljije. Potrebujejo jo otroci, da bodo začeli s slikanicami in končali z neskončnimi romani. Potrebujejo jih vse generacije. Da ne bodo pozabile od kod so in kam gredo.
Naše mesto jo potrebuje. Da se ne bo v tem izgubljenem svetu nekje ustavilo na mestu in pozabilo kako vredno je, čeprav so nanj pozabili tudi tisti, ki so mu obljubili zvestobo sprememb.
Vem, da sem eden redkih glasnih glasov v množici, ki si želi nove knjižnice.
In mogoče bom morala še dolgo kričati.
A v soboto smo videli kaj pomeni ženski glas v množici sredi dvorane.
Ne bom obupala. Še naprej bom verjela in se borila, da jo kmalu dobimo.
Mariborsko knjižnico. Novo. Sodobno. Veliko. In predvsem našo.
Zaslužimo si jo.
Tudi tisti, ki menijo, da je internet zanje čisto dovolj.
Zato končujem s citatom iz knjige Poroka, Nicholasa Sparksa, ki je uvod mojega bloga (www.utrinkivijolice.si):
“Smešno, ampak ali si kdaj opazil, da bolj ko je nekaj posebno, bolj ljudje
jemljejo za samoumevno? Tako je, kot bi mislili, da se ne bo nikoli spremenilo.”

Nasmejte se.

Prihajajo topli dnevi.
MalaMo

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *