13:09, čet, 28. Mar

Družinska varnost





Področje varovanja je izjemno širok pojem in ni omejen samo na podjetja, ki po zakonu izvajajo fizično in tehnično varovanje. Velikega pomena je tudi družinska varnost, ki v družino kot socialno enoto prinaša blaginjo, razumevanje in spoštovanje tako sebe kot drugih članov. Če je občutek družinske varnosti oslabljen, je oslabljeno tudi zaupanje medsebojnih relacij.

Najslabše je, kadar je porušeno zaupanje v relaciji otrok starši. To je osnova za zatajitev čustvenih in družbenih težav s strani otroka do starša. Otroci se velikokrat, vse pogosteje, srečujejo z občutki družbene zavrnitve, odrinjenosti in nesprejemanja. To velikokrat vodi v tesnobne občutke, ki jih otroci doživljajo zelo intenzivno.

Foto: Jure Žnidarič
Foto: Jure Žnidarič

Vse to lahko vodi do samopoškodovanja otroka. Samopoškodovanje daje kratek, a učinkovit občutek olajšanja. Ob tem, ko se otrok samopoškoduje, največkrat gre za rezanje po rokah in nogah, doživi kratko katarzo in se počuti svobodnega. Bolečina, ki je normalno prisotna ob nastanku vreznine, je velikokrat neznatna in to daje otroku povod za nadaljevanja svojega početja. Samopoškodovanje je otroku, ki doživlja hude družbene težave, beg od samega sebe in sveta.

Vir: internet, Google slike
Vir: internet, Google slike

Tukaj je več kot pomembna družbena varnost, predvsem v družinskem okolju, ki otroku nudi varno zavetje in okolje, kjer se lahko zaupa. Že v moji prvi kolumni sem zapisal, da naj bo starš tudi otrokov najboljši prijatelj. Tukaj se ponovno srečamo s to potrebo. Jaz svoje otroke vzgajam tako, da jim zaupam svoje težave. To storim, vsaj skušam, tako, da jih razumejo. Torej njihovi starosti primerno. Držim se pravila, da so otroci “majhni odrasli” ljudje. Če bomo mi otrokom zaupali svoje težave, nam bodo avtomatsko oni zaupali svoje. To je sinergija, ki jo lahko vzpostavimo popolnoma enostavno in samo s pogovorom. Samopoškodovanje pride takrat, ko nam otrok ne more zaupati svojih težav. Seveda si želimo, da bi nam jih, ampak kako in od kod naj bi to otrok znal, če pa mu nikoli nismo pokazali kako naj to naredi. S tem, ko mi otroku zaupamo svoje težave, mu pokažemo kako nam on lahko zaupa svoje. Rezanje po telesu, udarjanje z glavo ob steno in ostali načini samokaznovanja in samopoškodovanja bodo tako potisnjeni daleč vstran. Vsekakor pa si ne smemo, podobno kot pri zlorabi drog, zatiskati oči, da se kaj takšnega našemu otroku pač ne more zgoditi.

Vir: internet, Google slike
Vir: internet, Google slike

Moje osebno prepričanje je, da če bomo mi zaupali otroku, bo otrok zaupal nam. Če mu svojih težav ne pokažemo, ne razložimo in objasnimo, mu sporočamo, da so naše stiske samo naše in posledično njegove težave, travme in skrbi samo njegove. Družina je osnovna celica socialne organiziranosti in kot takšna mora biti vzajemno prepletena. Jaz tebi, ti meni. V dobrem in slabem. Velikokrat odrasli nimamo časa, da bi se zazrli v otroka in ga skušali razumeti, ter se potrudili in ga bodriti, da nam pokaže, zaupa svoje težave. Prepričan sem, da je osnova varnosti v družini medsebojno zaupanje. To varnost moramo zgraditi iskreno in ne prisilno. Primarna varnost naj bo doma, v varnem objemu družine. Kot starši si lahko izposodimo reklo iz zgodbe Mali princ: “kdor hoče videti, mora gledati s srcem“. Če bomo gledali svojega otroka, ne le z očmi, temveč tudi s srcem, bomo prepoznali njegovo stisko in z malo empiričnih sposobnosti bomo lahko rešili vsako njegovo težavo.
Varnost se torej začne doma.

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *

S klikom na gumb "Objavi komentar" se strinjate s pravili komentiranja.