23:28, čet, 28. Mar

In … je šalo vzel





Štirinajst dni po koncu leta je prav, da še malo pobrskamo po spominu in naredimo inventuro. Kaj je dobrega za pomnit in kaj je slabega za pozabit. Za vsak slučaj. Zadnje čase se namreč radi vse bolj spominjamo nostalgičnih časov. S samo nostalgijo ni nič narobe. Je pa res, da se nas nostalgija dotakne največkrat takrat, ko nam nekaj manjka ali pa kaj pogrešamo.Večina nas je namreč živela v turbolentnih časih. S popotnico lepih obljub, polnim košem naših želja in bližnjim ciljem, smo vsi drveli v neznano. Cilji so bili zelo visoki, obljube mamljive … in lačni blagostanja smo vsi bili ZA. Mala Švica smo ji rekli, naši prihodnji državi. Kjer se bosta cedila med in mleko. Kjer se bo bolje delalo in več zaslužilo. Kjer nam ne bodo jemali naši južni bratje. Kjer bo demokracija in blagostanje.

Pred tem smo morda res živeli v pomanjkanju in brez demokracije. Imeli pa smo brezplačno šolstvo, brezplačno zdravstvo, službe, delo, sigurnost. Več ali manj smo imeli tudi denar. Danes je veliko tega zgolj lep spomin.

Obtičali smo nekje na ¾ poti. Daleč od začetka in hkrati še vedno predaleč do našega cilja. Zmanjkalo nam je volje, sredstev in goriva. Nazaj več ne gre, obljubljenega cilja pa najbrž tudi ne bomo več dosegli. Kaj sedaj? Kdo nam bo povrnil stroške naše vozovnice tega izleta v neznano?

Iz še kar varnega okolja, smo se sedaj znašli v času in okolju, ki kažeta svoj krut obraz. Nič ne deluje, tako kot so nam obljubljali in nič se ne cedita med in mleko. O mali Švici pa ne duha in sluha. Pravzaprav se niti “švica” več ne. Le kdo pa še sploh dela? Ponavadi se lažno oglaševanje in zavajanje vedno kaznuje, le da tokrat naših zavedenih duš ne usliši nihče. Že dobrih 25 let nam več ali manj isti obrazi prodajajo poceni laži, na katere limanice smo se vsi prilepili. Odgovornosti ni. O krivcih se ne govori. Edino kar je jasno je to, da je nekje zmanjkala tista popotnica, ki smo jo vzeli zraven. Brez doseženega cilja smo sedaj pač tu, kjer smo. Nikjer.

maribor, starejsi

Službe so redke. Dela ni. Brezplačno šolstvo je zgolj lepi spomin. Zdravstvo? Nekoč smo imeli rek – “Zdravje je naše največje bogastvo”. In res. Zdravje je edino, iz katerega država danes dela bogastvo. Nekoč so bili to hrami zdravja in dolgega življenja, danes so zgolj profitni centri. In le-ti delajo za profit. Vse bi bilo lepo in prav, če bi bila morda to kakšna trgovina ali pa servis … Pa ni. Tukaj “zdravijo” nas, naše najbližje … na vseh nas delajo profit. Nekoč Hipokratova zaprisega, danes pa le še zgolj mesečna norma, da se morda ne bo poznalo konec meseca pri plačah. Kdo je kriv za vse to? Kdo je uvedel dopolnilno zdravstveno zavarovanje? Kdo terja profit? Kdo je iz nekoč bolnikov sedaj naredil poceni surovino za predelavo in obdelavo, v želji po profitu?

Zadnje čase je vedno več govoric – resnic o tem, da so bogovi v belem “zmotljivi”. Veliko je tudi primerov, ko predvsem starši majhnih otrok iščejo pomoč v tujini, ker je doma ne dobijo. Navkljub plačevanju v zdravstveno blagajno morajo sami zbirati denar za pomoč v tujini. Kar je sramotno. Vse prevečkrat se zgodi, da se ne potrudijo pri mlajših pacientih. Jih pustijo čakati in zaradi tega pride do še večjih komplikacij. Medtem ko starejše operirajo kot po tekočem traku, seveda samo večje posege, ki prinašajo veliko denarja. O samih rezultatih takšnih operacij žal ne bi izgubljal besed. Žal tukaj odpove vsa etika in morala… v imenu profita. Težko je govoriti o posameznikih, ker je to kar večji sistem – profitni center. Posamezniki so zgolj tisti, ki si upajo spregovoriti in potem pač dobijo “zasluženo” plačilo. Naš zdravstveni sistem s “profitnimi centri” je pogorel na celi črti.

zdravnik-simbolično

Elite v belih plaščih odločajo o naših življenjih. Pri tem pa jih vse prevečkrat zavede denar večjih posegov, ki so včasih tudi popolnoma nepotrebni. Mlajši zdravniki so žal prepuščeni svoji izbiri. Ali slediti Hipokratu ali pa delati in služiti denar. Najbrž je odgovor jasen že vnaprej. Vprašanje kdo je večji krivec za to stanje. Sama država je najbrž veliko pripomogla k tej anarhiji in ustvarjanju novih “dobičkov”. Nekaj pa je k temu prispevala tudi farmacija, ki nenehno potrebuje nove raziskave za svoj razvoj in s tem tudi več kontroliranih posegov, ki dajejo želene rezultate. Nekaj pa naredi tudi lifestyle bogov v belem. Kje je tukaj naša pravica do zdravja? Tudi ta se je že zdavnaj nekje izgubila, na poti v malo Švico.

Čemu takšno razmišljanje? Morda sem komu res naredil krivico, za kar se mu iskreno opravičujem. Izjeme so vedno. Tudi v zdravstvu. Žal pa prevladuje večina, ki duši posameznike in Hipokratov duh v njih. Zdravje je naše največje bogastvo. Če smo že ob veliko vsega, je prav, da nam ostane vsaj zdravje. Zadnje čase smo vsi več ali manj tiho. V imenu demokracije imamo vsi zaprta usta. Dragi moji, tokrat gre za nas in naše najbližje, za vse nas. To pa si zaslužimo. Pošteno in zaupanja vredno zdravstvo. Zato bi bilo prav, če bi vsaj enkrat na to temo spregovorili. Verjamem, da ima vsak od nas kakšno zgodbo, ki lahko to moje razmišljanje potrdi. In še nekaj… naj vas ne bo strah. Saj dokler bomo tiho in bomo te svoje težke zgodbe skrivali v sebi, bo slabo za vse nas. Zato spregovorimo in pospravimo ta neprijeten spomin v opomin drugim in v olajšanje sebi, v škatlo pozabe. Vse preveč dolgo nas namreč peče to, kar si ne upamo povedati na glas.

Dr. Martin Gruber in Dr. Martin Rozman sta junaka TV ekranov. Lepo bi bilo, da bi bili vsi zdravniki junaki vseh nas – pri nas v bolnišnicah in ne zgolj na TV ekranih.

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *

S klikom na gumb "Objavi komentar" se strinjate s pravili komentiranja.