Zadnjih nekaj dni berem samo pritožbe o tem kakšne so ceste, kakšni so pločniki. Kak je mraz. Kak padajo na ledenih površinah. In ja, kakšno mesto imamo, da se nam to dogaja.
Ja, tudi jaz sem rojen štorast človek in za padec ne potrebujem leda. Sem tudi šofer in da se mi morebitno kaj zgodi, ne potrebujem ravno slabega vremena. In ja, sem tudi ljubiteljica živali. Ki ob pogledu na premraženo bitje ne pogledam vstran.Kajti vem, da je zima. In zima nosi vse to. Tudi to, kar večina pozabi, med tem ko se pritožuje kakšno mesto imamo.
In to so živali.

Sem lastnica mucka in ta je najdenček. Njegova zgodba je posebna. Sploh zato, ker ga je nekdo odvrgel v gozd, kjer je bil kdo ve koliko časa in je bil najdem sredi največjega dežja. Premražen. Ja, pa je junij bil in je bil tako neizmerno hvaležen topline.
Zdaj pa je zunaj mraz. Vas zebe, ki si navlečete vse živo na sebe, živali pa ne?
Te dni veliko berem zgodbe o tem, kje ljudje puščajo živali. Kje živali vse zebe. Pa ne samo to. Še lačni in žejni so. Na tem mrazu! Da se živali potikajo po mestu in nihče ne vedo kam spadajo. Ja, eni so pobegnili že v času praznikov, ker eni ne razumejo, da se živali petard bojijo. In zato nekateri, ki pa so res skrbni lastniki, še danes iščejo svoje živali, ki so od straha nekam odšli. Ker je enim bilo pač bolj pomembno, da poka in je zanje veselo. In ja, zanje. Male šapice pa so bile bitke. Ne veste. Nekateri res ne veste. Ko je žival tako prestrašena, ti pa ne veš kako zelo bi jo zaščitil.
In zato res ne razumem. Kako so, ste, nekateri tako sebični. Žival je bitje. Če jo imate, skrbite zanjo in jo spoštujte. Bodi lastnik. Ne nekdo, ki si je žival domov pripeljal, ker je to

moderno, ker je fajn. Žival je odgovornost. Žival je bitje, ki vam bo vedno vračalo to, kar dajete.
In predvsem. Žival ima srce. Ste kdaj pomislili koliko ljudi tega nima? Pa ja ne moreš zavreč nekega malega bitja kuj nekje in rečt, da si ravnal prav?
Azil je poln živali, zavrženih. Prijaznih bitij, ki so bile nekomu odveč? Ste jih šli kaj pogledat? Ste kdaj slišali tisti krik, da želijo v samo svoj dom do prijaznih ljudi, ker še zmeraj verjamejo vanje? Ste kdaj prišli v azil in jokali ob tem, ko ste videli kako kruti so nekateri ljudje, ki so jih zapustili?
Je še kaj vesti v tem mestu?
Da nahrani prostoživečo mucko ali pomaga najti dom mimoidočemu kužku.
Včeraj sem šla po parku. Videla sem srečne šapice. Kot je naš doma. Kjer je ves prostor njegov. In je našel svojo srečo. Ve, da je na varnem in mu nič ne manjka. Je eden tistih srečnežev, ker nisem nikoli pogledala vstran. Ker sem ga sprejela in se zanj borila. Je poseben in drugačen. Pravijo, kot njegova lastnica in res sva si bolj podobna, kot si kdorkoli misli.

A ima me iskreno rad. Njegova ljubezen se ne zna izmeriti in sem hvaležna, da jo imam.
Živali so tako zelo posebne. Ljudje pa ne poznajo meje krutosti.
Zato vas prosim, da se ne obrnete vstran. Da spoštujete. Da to kar imate, obdržite. In če želite doma živali, ali pa vaši otroci, ali pa nekdo, vedite, da je treba zanjo skrbeti. Obrabljene fraze, ampak eni še zmeraj ne razumejo.
Imejte radi živali in jim pomagajte. Ker si sami res ne morejo.
In če vidite trpečo žival, pa četudi za sosedovo ograjo, prosim obrnite se na tiste, ki vam bodo lahko pomagali. In predvsem. Za trenutek pozabite, da samo vas zebe, se spomnite, da je zima za to, da je sneg in mraz in poglejte okoli.
Da v tej lepi beli pravljici najdete srce ljubitelja živali.
Kajti kakšen je človek, ki ne ljubi živali?
Verjamem, ne bom nikoli razumela.
Jaz bi pač cartala vsako šapico, ki mi pride na pot. Ker je ljubezen pač treba deliti.
Poskrbite, da boste svojo delili vsak dan.
Tudi med male šapice.

MalaMo. :*

Uredništvo

See author's posts