03:38, tor, 27. Feb

Ne vidim več luči na koncu tunela





Vsi športniki, predvsem pa tisti tekmovalno aktivni, vsak s svojim motivom, želijo biti v svoji karieri uspešni. To pozitivno usmerjenost lahko dejansko prenesemo na vsa področja, od športa, do posla, v odnose in družino. Česarkoli se človek loti, želi biti uspešen, saj ga to osrečuje, počuti se koristen okolju, daje mu motivacijo in smisel početi to stvar še naprej.

Seveda pa se na tej poti k uspehu sleherni športnik slej ko prej sreča tudi z vzponi in padci, kjer brez enih ni drugih in obratno. Ko smo uspešni in se vzpenjamo, se dobro počutimo in smo zadovoljni ali pa tudi srečni, če lahko to s kom delimo. Pri padcih in ko ne vidimo več luči na koncu tunela pa lahko občutimo strah, nezaupanje vase, nezadovoljstvo, nemoč ali pa začnemo padati v depresijo. Namen mojega pisanja je iz izkušenj predstaviti možnosti, kaj narediti v takšnih primerih, da spet najdemo pot k zastavljenemu cilju in opravljamo svoje poslanstvo, zberemo pogum in se dvignemo.

Verjetno si mislite, pa ne še en, ki nam bo predaval o ciljih za boljše življenje. Tudi sam sem tako razmišljal, vse dokler nisem veliko let nazaj začel okušati pozitivnih učinkov zastavitve osebnih ciljev. Tak način življenja sem prevzel za svojega in ga iz leta v leto nadgrajujem. Ne boste verjeli, kako izpolnjenega in zadovoljnega se počutim. Namreč, ko si zastavim jasne cilje, mi to omogoča hitrejši napredek osebnega razvoja. Mar ni to smisel življenja? Takšen način življenja se uspešno odraža ne samo v športu, ampak tudi na poslovnem področju.
Preden predstavim, kaj pomeni zastaviti si jasen cilj, bi se vam v nekaj besedah rad predhodno predstavil. Sem kolesar z dušo, podjetnik, človek z vizijo in jasno opredeljenim fokusom, torej človek, tako kot vi. Imam 13-letne mednarodne izkušnje in zavidljive rezultate v tekmovalnem kolesarjenju BMX in gorskem kolesarstvu. Leta 2008 sem pričel s projektom »Simon Eržen s kolesom okoli sveta«, da prekolesarim cel svet. Z dolgoletnimi mednarodnimi izkušnjami kot vodilni menedžer v prodaji avtomobilske industrije, sem se pred dobrim letom dni podal tudi v podjetniške sfere, kjer, tako kot v kolesarstvu, nizam uspeh za uspehom in izpolnjujem svoje poslanstvo, prebujam zavest.

Torej cilj, kot operacionalizirana konkretna naloga, sam po sebi nima teže in pomena, če ni višjega smisla (poslanstva) za njim, ki ga bo ta cilj izpolnil. Na primer, če želimo shujšati 5 kg, je cilj sam po sebi, samo zato, da hujšamo brezpredmeten, če v ozadju tega ni višjega namena kot npr., da se bomo boljše počutili, da bomo zdravi in boljše izgledali, si bili všeč in bili bolj samozavestni ter pozitivno naravnani. S takšnim pozitivnim odnosom do sebe in okolice, lahko končno začnemo izpolnjevati svoje poslanstvo. Vsekakor pa je predpogoj, da si razjasnimo, kaj naše poslanstvo sploh je. Zagotavljam vam, da ko boste to vedeli, boste uspešnejši, bolj veseli, srečnejši v odnosih in na ostalih področjih svojega življenja. Seveda zgolj hujšanje verjetno ne bo doprineslo teh občutkov, ampak je to lahko le eden izmed ciljev na poti k sebi.

Podobno je pri meni glede kolesarjenja. Če bi kolesaril zgolj zaradi kolesarjenja in spoznavanja raznolike narave, ne bi nikoli sedel na kolo. Namen je, da izpolnjujete svoje poslanstvo v tistem kar radi počnete, torej do česar gojite izjemno strast. Pri meni je danes to v športu, da kolesarim po svetu, kajti samo ena moja misel, beseda ali stavek, lahko ljudem odpre oči in jim spremeni življenje, da morda tudi oni začnejo izpolnjevati svoje poslanstvo. Povratna mnenja ljudi, ki jih srečam na poti, so izjemno navdušujoča, kar mi

Simon Eržen; FOTO: Junge Wirtschaft Steiermark
Simon Eržen; FOTO: Junge Wirtschaft Steiermark

potrjuje, da sem na pravi poti. To me vzpodbuja, da še naprej delam kar me veseli, kar sem omenil že v uvodu tega prispevka. Podobne situacije doživljam v poslu, kjer z učinkovitimi strateškimi rešitvami podjetjem in vodilnim menedžerjem v svoji branži pomagam, da se dolgoročno razvijajo, razvijajo pa se tudi njihova podjetja. Če se razvijajo ljudje, se razvija tudi podjetje.

Vendar življenje nikoli ni sestavljeno le iz vzponov, ampak tudi padcev. To je realnost in najlažje bo, če jo kot takšno tudi sprejmemo. Kaj naredimo, ko skrenemo s poti in smo postavljeni pred dejstvo, da se soočimo s seboj? To obdobje lahko traja le en dan, nekaj ur ali pa dalj časa. Za slednje stanje verjetno potrebuje kompleksnejši pristop, v drugem primeru pa je vrnitev na pravo pot lažje izvedljiva. V vsakem primeru je dobro, da se v danem trenutku ustavimo. Če sami tega ne zmoremo, je dobro ob sebi imeti ljudi, ki nam sporočajo, kaj se z nami dogaja. Včasih pa nam življenje samo sporoča, da se je potrebno ustaviti (poškodba ali bolezen). Takrat se lahko vprašamo, ali mi bo to, kar počnem in mislim, prineslo to kar želim doseči. Katere potrebe kratkoročno ali dolgoročno nimam zadovoljene, da se tako počutim? Ali me to kar počnem pelje po poti mojega poslanstva? Če je odgovor ne, potem je vredno razmisliti, kako bomo od zdaj naprej ravnali drugače, brez ugotavljanja vzroka, kaj nas je pripeljalo do sem. Govorim, da iščemo rešitev od tukaj za naprej, kajti preteklosti ni moč spremeniti, lahko pa spremenimo našo sedanjost za boljšo prihodnost.

Ko sem s kolesom na poti, ne gre vedno vse kot po maslu. Vsaki dan imam dva in pol tisoč nepredvidenih situacij, na katere nimam vpliva, lahko pa jih sprejmem kot realnost in jih prilagodim sebi v prid, da dobim to kar rabim za nadaljevanje poti. Na moji zadnji ekspediciji po goratem Tadžikistanu se mi je zgodilo, da sem se po 6 dneh kolesarjenja v tem novem, nepredvidljivem okolju, sesul. Enostavno mi noge niso več dajale signalov, da bi lahko nadaljeval.

Simon Eržen
Simon Eržen

Moje misli: »Kaj lahko naredim? Poiščem pomoč, vodo in nekaj hrane, če bom pri močeh si kaj skuhati.« Čutil sem, da se moram čimprej uleči. Poiskal sem prvo hišo in prosil za prvo pomoč, čaj in prostor za počitek. Prijazni ljudje so videli mojo stisko in me takoj oskrbeli. Zaradi okolja v katerem sem se nahajal (med visokimi gorami) posebne zdravstvene oskrbe nisem bil deležen. Ugotovil sem, da imam visoko vročino in da bo treba dalj časa obležati. Dobil sem za jest in cel dan preležal. Temperatura je proti večeru še narasla, misli pa sem imel čisto umirjene in se sprijaznil, da bom tukaj ostal tako dolgo dokler ne bom v redu, četudi več dni. To so bili trenutki, ko mi je življenje skozi zdravje povedalo, da je dobro, če se ustavim. Sprejel sem odločitev, da ko bom pri močeh, nadaljujem pot v zmernejšem tempu, vsaj dokler se ne navadim visokih temperatur, močnega vetra in redkega ter izjemno suhega zraka na višinah 4.000 metrov in višje. Moj cilj je bil osvojiti Tadžikistan, še več, čez nekaj let tudi zaključiti projekt »S kolesom okoli sveta« in skozi to prebujati zavest ljudi, ki jih srečam. Glede na to, da je bil fokus na cilj izjemno močan, nisem rabil čakati par dni in sem pot nadaljeval že naslednje jutro. Pred in po spanju sem si pomagal tudi z meditativnimi tehnikami, kar je še dodatno pomagalo k umirjenemu umu.

Minuli dan je bil zame peklenski. »Sam« v neki luknji, med neznanci, brez prave zdravstvene oskrbe, kaj če se poslabša. Hitro sem se zavedal, da se lahko zanesem le nase. Zbral sem pogum, ne me vprašati od kje, in vse molekule moči, da se poberem in nadaljujem pot. Lahko bi se prepustil, a to nisem jaz, kajti želja po uspehu je bila močnejša. Misli so po mojih izkušnjah tiste, ki me vedno rešijo in imajo nadnaravno moč nad vsem kaj se mi dogaja, torej ali bom nadaljeval po starem ali bom izbral drugo pot k svoji izpolnitvi. Opisana situacija ni dolgo trajala, imam pa novo izkušnjo. Torej lahko povzamem, da prej ko bomo začeli iskati rešitev za nastalo situacijo, prej se bomo rešili iz godlje v kateri smo se znašli. Podobno se mi dogaja tudi v poslu. Pridejo dnevi in obdobja, ko rezultati mojega dela minulih mesecev niso vidni. Vlagaš v vseh ozirih, a se nič ne premakne. Se vam je to že dogajalo? Hkrati veš, da zvečer ne bo kruha, če se ne pobereš in se vrneš na svojo pot. In spet se zalotim, kakšne nezdrave misli imam. Sledi hitra zamenjava misli, avtogeni trening, meditacija, globoki vdihi ali podporna beseda ljudi, ki me imajo radi. In potem spet steče. Vsak drugače razmišlja, imamo pa misli, ki jih lahko nadzorujemo. Sleherni dan zbiramo pogum in moč, da nadaljujemo svojo pot, da smo boljši in okolju koristni na področjih, v katerih smo izvrstni. Vsi imamo takšna področja kjer smo suvereni.

Simon Eržen; FOTO: Anja Tomanič
Simon Eržen; FOTO: Anja Tomanič

Če povzamem, lahko rečem, da je izjemnega pomena vedeti, kaj je naše poslanstvo, si začrtati merljive cilje, ki bodo v skladu z našo vizijo, kaj želimo postati in kako živeti. Ko zatisnemo oči in sami sebe pogledamo kot zunanji opazovalci, se vprašamo, ali je to v skladu z nami, našimi vrednotami, cilji, vizijo in poslanstvom? Verjamem, da sem vam lahko nekoliko bolj približal širšo sliko o tem, zakaj sploh počnemo to kar počnemo bodisi v športu, poslu, družini, med prijatelji, v svojem prostem času, s komerkoli, to je naše poslanstvo. S svojo močno voljo in željo ob premagovanju najzahtevnejših fizičnih in psihičnih naporov, bi vam rad povedal, da vedno obstaja luč na koncu tunela – to pomeni pripraviti samega sebe tako, da smo vedno na pravi poti. Če sprejmemo dejstvo, da je življenje izključno v naših rokah, je naša pot do samouresničitve že na pol narejena. Prepričan sem, da lahko tak način razmišljanja povzame vsak izmed nas. Veliko uspeha. Gremo skupaj naprej.

Simon Eržen
avanturistični turni kolesar (www.bikingtheglobe.net)
poslovni strateški svetovalec, coach in podjetnik (www.proconsilium.at)

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *