Ko opazujem ljudi okoli sebe in njihov način življenja, se mi zdi, da se premalo zavedajo kaj pomeni služba in odnosi v njej. Vedno sem bila prepričana v to, da ti mora biti v službi tako v redu, kot v domačem odnosu. Navsezadnje preživimo (vsaj) 8 ur na dan v službi. In če rečemo na grobo, smo polovico svojega življenja s sodelavci! Ne pravim, da moramo biti vsi prijatelji, ne! A bodimo fer in imejmo osnovne človeške vrednote. Mater je bedno, če nam odnosi v službi “ne štimajo”. V vsem tem moramo ostati zvesti sebi in pač biti enostavno zadovoljni. Zavedam se, da živim v privilegiranem položaju, saj sta moj hobi in strast tudi moj poklic. To pa še ne pomeni, da delam samo to kar me veseli in da sem v “sedmih nebesih” ko delam. Žal ne :).

Tudi jaz se velikokrat zlomim in se med določenim delom dobesedno razjočem, ker ne zdržim več pritiskov od ljudi. In to me dela žalostno. Groza me je, kako šele mora biti tistim ljudem, ki “se niso našli” in ne uživajo v svojem delu… in delajo samo za denar. Potem pa, da imaš še bedne sodelavce. ŠIT! Groza…

Spomnim se začetkov na svoji poklicni poti. Ko živiš v idealnem mehurčku kako je svet lep. Ko si še naiven in misliš, da se vse da, samo,  če ti je delo všeč. Samo, če daš vse od sebe. Jok brate! Dobiš en velik projekt, ki traja par mesecev. Spakiraš svoje stvari, se odpraviš projektu veselo naproti. Spoznaš ekipo s katero boš delal. Super! Vse je kot v pravljici. Lepo. Nasmejano. Razumevajoče. Sicer naporno, ker naš delovnik je vsak dan 12 ur (na snemanju filma), spiš po 4,5 ur… A vse je super! Mhm… Na pripravah! Potem se pa začne. Najde se ena oseba, ki je totalno zafrustrirana in nezadovoljna sama s sabo. Pa se spravi ego dvigovat na določenih sodelavcih. Najprej si še praviš, da boš zdržal pritiske ljudi, da boš zdržal metanje polen pod noge, da boš zdržal poniževanja. Res se včasih vprašam: Kako se lahko taki ljudje pogledajo v ogledalo?!? Kako lahko živijo sami s sabo?? Kako ti je lahko v zadovoljstvo to, da zlomiš in ponižaš druge???!

Ampak ok. Tudi takšne stvari sem preživela, ob tem pa se veliko naučila o sebi in kako pomembno je, da se znaš postaviti za sebe in kje so tvoje meje.

Na koncu enega mojih začetnih projektov sem se domov pripeljala z vlakom. Žilice v očeh sem imela popokane od utrujenosti, zadnjih par dni pa sem živela še samo od energijskih pijač in tablet. Prispela sem v Maribor, fant me je prišel iskat na železniško postajo. Usedla sem se v avto in ko sem zaprla vrata, sem se zlomila in začela jokati, kot da je zadnjič. Aljaž sploh ni vedel kaj naj naredi z mano, ker nisem mogla niti govorit. Nakar je bila edina rešitev, da me “preda” Tanji in da sem se zdrla ven za 3 mesece nazaj. 🙂

Ja. Preživela sem. Ja. Naučila sem se marsikaj. A sigurno bi se dalo drugače. Če bi vsak človek, bil človek.

S poklicem vizažista se ukvarjam nekje 12 let. In sedaj že veliko let tudi poučujem. Z veseljem predajam svoje znanje “zagretim mladičem”, ki vstopajo v svet vizažistike. Nimam skrivnosti. Name se lahko vedno obrnejo, tudi ko zaključimo izobraževanje. Vzamem jih s sabo na terensko delo, predam jim svoje stranke. Zaupam jim in verjamem v njih. V vse! In vedno bom. Ta poklic, ki ga opravljam, je vrhunski in še lepši bi bil, če bi se med sabo povezovali, sodelovali in ne bi živeli pod pritiskom: “ti si beden, ti si mi konkurenca in te moram uničit.” Kaj mislite, da je gospa trgovka iz Spara tudi tako ljubosumna na gospo iz Mercatorja? Eh, to je brezveze ljudje. Dajmo se en od drugega raje učit in si bit za vzgled, kot sodelavci in kot ljudje. Veliko jih to že je, veliko pa se jih mora to še naučiti. Iz gnilega semena ne zraste roža, niti plevel, tako gnilo seme ne vidi niti sonca.

See author's posts