»Start spreading the news, I’m leaving today, I want to be a part of it, New York, New York…« smo si pele 12.01.2017, ko se nas je, na pobudo Cluba 466 (FB: Club 466 International) zbralo 22 podjetnic iz cele Slovenije, ki smo se odločile skupaj preživeti 5 dni v mestu, ki nikoli ne spi. Kaj je bil namen takšnega druženja, se boste vprašali.
No, predvsem to, da smo si vzele čas zase, ženske, ki smo aktivne na mnogih področjih življenja, ki se trudimo biti najboljša verzija sebe in ki se razdajamo za svoj posel, družino, prijatelje in še kaj. Med seboj smo se spoznale, izmenjale izkušnje, predvsem pa zbrale kar nekaj trenutkov, ki jih zapišeš v srce. Saj veste, to so tista doživetja, ki nam vzamejo dih.
New York je bil že nekaj let “nora ideja” v moji blontni glavi. Od tistega dne, ko sem se udeležila digodka DREAM.PLAN.DO, ki so ga priredile punce iz Cluba 466 International, pa je tudi na plakatu vizij in želja! In to točno tako, kot se je zgodil…z babikami!!! 🙂

Že dolgo verjamem in si vedno znova dokazujem, da če si nekaj res močno želiš in narediš kak korak v to smer, se vesolje na to odzove in poglej, nekatere sanje se uresničijo takoj, nekatere pa malo kasneje :-).
Še ne tako dolgo nazaj je bila to res samo ena nora ideja. Že kot najstnica sem sanjala o potovanjih in dve destinaciji sta prav izstopali…to sta New York in Hawaii. Namreč moja mami, ki me danes opazuje iz oblačka tam zgoraj, je davnega leta 1970, kot ena od izžrebank nagradne igre, bila v New Yorku in na Havajih in ko se samo spomnim tistega milega izraza na njenem obrazu in žara v njenih očeh, ko mi je pripovedovala o teh krajih, mi gre na jok. Velikokrat sem pregledovala znova in znova fotografije, ki jih je od tam prinesla in danes vem, da sem se v bistvu že takrat odločila, da bom tudi jaz nekega dne šla tja. Nisem vedela kako, vendar sem vedela da bom.
New York je eno tako veličastno mesto, ki nam je vsem (zaradi filmov) tako blizu in hkrati tako daleč.
Veličastni nebotičniki, ki poljubljajo nebo mi niso dali občutka majhnosti, ampak so me navdali z močjo in ponosom, da sem lahko tam med njimi, nekateri so me celo spustili prav na vrh, kjer sem lahko videla veličino tega mesta in tudi sama poljubila nebo na najvišji stavbi The one tower. Wow, razgled tam zgoraj je res veličasten.
Ulice polne različnih ljudi in avtomobilov, ki vsak po svoje hitijo po opravkih, mi niso dale občutka stresa in izgubljenosti, ampak so me sprejele z vsem svojim utripom in vonjavami medse in za vsako avenijo pokazale nekaj novega.
In Central Park, ta zelena oaza sredi Manhattna, kjer smo se, kot majhne deklice, držale za roke in skupaj z uličnim pevcem pele Imagine…neprecenljivo! To so trenutki, ki jih zakleneš v srce.
Tudi magična gospa “Liberty”, ki sem jo do sedaj videla samo na slikah, me je prevzela, ko tako trdno in ponosno tam na otočku stoji! Zares daje občutek svobode.
In Empire State Building iz katerega sem imela priložnost videti, kako se prebuja nedeljsko jutro nad mestom…dih jemajoče!
Pa da ne pozabim na koktejl “Cosmopolitan” v enem najprestižnejših hotelov v mestu, v hotelu Plaza!
Ob vsem tem pa fantastična družba 21 žensk, podjetnic z velikim srcem in velikimi sanjami, ki smo delile te občutke!
Tega še Mastercard ne pokrije 🙂
Samo potovanje je zaznamovalo kar nekaj zanimivih “nepredvidenih” dogodkov, ki so se začeli že na letališču v Istanbulu, ko smo v zadnjih sekundah nekatere pritekle na letalo, pa da ne govorim o zmedi, ki je nastala pri nama s svakinjo Majo, ko sva imeli isti sedež na letalu, ker imava pač isto ime :-))). Sva jim naredile kar nekaj dodatnega dela. Sedeži na letalu so namreč rezervirani na ime in priimek in letališkemu sistemu nikakor ni šlo v račun, da bi lahko bili na letalu dve Maji Štefanec :-).
Tega, da je 5. Avenija popolnoma zaprta tudi ne doživiš vsak dan. Zaprta je bila zaradi pogrebne slovesnosti nekega policista, ki je imel očitno zelo velik vpliv v mestu. In potem še parada NYPD policistov na motorjih… Wow, to je “once in a lifetime”, da si ravno v tistem trenutku tam, zato se zaradi 2-urne dodatne izgube časa nismo kaj dosti sekirale.
Še nekaj čisto posebnega se je zgodilo… Bile smo gostje uspešnega slovenskega podjetnika, ki uspešno trži slovenska vina in že dolgo živi in dela v New Yorku, gospoda Emila Gasparija, ki nas je povabil v Private Athletic Club New York. Kaaaaj? Ja! Tja lahko vstopijo samo člani in ko si tam, si pomemben. In me smo bile. 😉

Spet smo morale malo razmišljati izven okvirjev in se zraven dobro nasmejale, ko je Helena poskrbela za “ustrezno” garderobo ene od babik, saj tja ne smeš vstopiti v jeansu, športnih hlačah ali čevljih.
Z gospodom Gasparijem je bila tudi njegova prijetna žena Ann. Še ena zelo zanimiva gostja pa je bila tudi gospa Ondina Blokar Drobič, ki je stalna predstavnica Slovenije pri Združenih narodih v New Yorku. Vsi trije so name naredili velik vtis.
Eden od stavkov, ki jih je povedal g. Gaspari je bil, da ko je začel posel v New Yorku in ko je trkal na mnoga vrata, je začel pri najboljših možnih strankah, saj je na slabše še vedno lahko šel. In ko so mu rekli NE, se ni zadovoljil s tem odgovorom, ampak je sledilo vprašanje ZAKAJ NE?, ki je ponavadi vodilo v debato in posledično v prodajo. Gospod Gaspari je tako vpliven v svojem poslu, da so se celo na inauguraciji predsednika Trumpa pila Slovenska vina. Wow, kapo dol.
Skratka, New York je bil doživetje, ki mi je dalo še malo drugačen pogled na življenje in delo, povišalo mejo možnosti in priložnosti, natreslo kar nekaj novih poslovnih idej in definitivno se še kdaj tja vrnem! INY.

Ena »bizi« mama
Maja Štefanec

zFPWdwPk zFPWdwPk

555

See author's posts