Sergeja Urnaut je živela normalno življenje povprečne najstnice, ko se ji je življenje obrnilo na glavo. Postavili so ji diagnozo levkemija. Za diagnozo je izvedela pred dvema letoma, ko je začela obiskovati 3. letnik gimnazije.

“Imela sem navadno virozo in odšla k zdravniku, ki je ugotovil, da so vrednosti v krvi zelo nizke in me je poslal na pediatrijo v Ljubljano,” nam pove v začetku pogovora. Na začetku ni dojela, da je zbolela: “Zdelo se mi je nadnaravno, da tako mlad človek, kot sem jaz, ko bi mogel hoditi na zabave, večino časa preživi v bolnišnici. Ko sem izvedela za diagnozo, sem bila v transu, šele čez trenutke sem se začela zavedati, da sem zbolela za takšno bolezen. Z mamo sva se, ko sva se peljali domov, obe zjokali.”

In kaj so bili največji strahovi? “Najbolj me je bilo strah, ker za raka ni zdravila. In me je bilo strah, kaj, če mi ne bo uspelo. Kaj, če se bo rak razširil in tega ne bom prestala. Hudo mi je bilo tudi, ker sem izgubila vse lase.” 

“Zelo pogosto je, da si ljudje ne upajo pristopiti do tebe, ker ne vedo, kako pristopiti”

“Ko sem delala izpit za avto, me prijatelji iz osnovne šole niso prepoznali, ker sem se na zunaj zelo spremenila. Ko so slišali kako mi je ime, so me prišli vprašali, kako sem, in so se me zelo razveselili, kljub temu da sem bila zelo drugačna,” opisuje.

Vzeli so ji jajčne celice

Opisala je tudi svoje zdravljenje, ki se je začelo z dvema cikloma kemoterapij. “Pred kemoterapijo so mi punktirali jajčne celice, v primeru, da ne bi mogla zanositi. Rekli so, da so pobrali rekordno število in sicer kar 42 jajčnih celic,” pove z nasmeškom, saj jo zelo veseli, da obstaja takšna metoda. Ko je izgubila lase, se je zaprla vase: “Nisem se upala izpostavljati, predvsem v domačem kraju. Nisem šla na sprehod, saj sem se bala, kaj bodo rekli, vedela sem, da bodo rekli, ja ma raka. Zato sem si kupila lasuljo, ki sem jo nosila zgolj mesec dni, v bolnišnici smo bili pa vsi enaki, brez las, in sem se navadila.”

“Vsi smo bili enaki, brez las”

“Sploh si nisem predstavljala, da so kemoterapije tako grozne. Dobiš stranske učinke, ki si jih zdrav človek ne more predstavljati: od visoke vročine, do mrzlice, izguba las, razne modrice, slaba kri. Jaz sem dobila 42 transfuzij krvi, ker je bila moja zelo slaba. Nisem mogla veliko hoditi, saj so mi odmirali mišice, večino časa sem bila v postelji,” opiše. Največja podpora poleg družine so ji bili sovrstniki v bolnišnici, ki so se igrali in družili.  Najprej je bila ob njej nastanjena sestrična, ki jo je bodrila, da mora jesti, da bo imela moč, veliko časa sta kartali. Starša sta hodila v službo, prav tako so živeli precej daleč od bolnišnice. Šolanje je nadaljevala v bolnišnični šoli: “Pomagali so vsi učitelji, ki so prišli k meni v sobo in imeli z menoj individualne ure, tako da sem šolanje lahko uspešno zaključila.” 

Kostni mozeg je darovala sestra

Januarja 2020 so ji presadili kostni mozeg, ki ji ga je darovala sestra, ki je tedaj štela 9 let. “Ni razumela čisto, kaj to pomeni, ampak je na neki način sklepala, saj je imela babica raka in je imela podobne simptome kot jaz. Enega dne je vprašala ali imam raka. Ko ji je zdravnik povedal, da lahko daruje, je bila zelo vesela, da mi lahko pomaga, in ker je bila sama doma, je želela, da bi bila hitro nazaj pri njej.”

Eden izmed razlogov, da se je izpostavila, je ta, da spodbudi darovalce, da darujejo in pomagajo. “Na našem oddelku je vedno gneča, vse sobe so polne, in res se bi bilo potrebno bolj pogovarjati o tem, da tudi mladi zbolimo za rakom in da je premalo darovalcev vpisanih v register. Prosila bi vse, ki so pripravljeni, da se vpišejo v register in darujejo.”

“Še enkrat sva postali sestri, še bolj močno povezani, ker mi je rešila življenje, da sem se na novo rodila.”

Oktobra je bila štiri mesece v bolnišnici: “Dobila sem zdravilo za kostno gostoto, ker se mi zaradi stranskih učinkov hrbtenica seseda, po tem so me dali za mesec dni v Sočo. Učila sem se boljše hoditi, telovadila sem, imela fizioterapije. Bilo mi je super, ker sem spoznala veliko novih ljudi, ki so imeli še težje oblike bolezni kot jaz. Videla sem, kako so vztrajni in močni, in mi je bilo super.”

Priznala je, da je na svoji poti bila velikokrat žalostna in se spraševala, če ji morda ne bo uspelo: “Enkrat se mi je zazdelo: ne! Morem, zmorem, imam še veliko življenja pred sabo, ne smem obupati, ampak moram iti naprej.”

Tudi njej so bile nekoč pomembne materialne dobrine: “Sedaj pa vidim, da to ne pomeni nič. Če si zdrav imaš vse in to mi je najpomembnejše.” Danes zre pozitivno naprej, trenutno obiskuje prvi letnik Pravne fakultete v Mariboru, želi si postati odvetnica.

Celoten pogovor si lahko pogledate spodaj.

Uredništvo

See author's posts