06:24, čet, 18. Apr

Alenka Čurin Janžekovič se čez nekaj dni odpravlja v Švico umreti: “Zdaj pa je dovolj tega. Ne bom trpela”





Alenka Janžekovič Čurin, s katero smo se lani pogovarjali o njen odločitvi za prostovoljno smrt, evtanazijo, nam je potrdila, da v začetku marca odhaja v Švico. Zaradi hude bolezni, bolečin se je več let trudila, da bi lahko opravila ta dokončen korak.

Lansko pomlad smo bili pri Alenki Čurin Janžekovič tudi mi. Predstavila nam je svoj vsakdan, kaj počne, kako si lajša bolečine. Govorili smo tudi z njenim možem Marjanom Janžekovičem in osebno negovalko.

Danes nam je potrdila, da je konec prejšnjega leta do konca uredila vse potrebno in da se bo v Švico odpravila v začetku marca. Odločitev končati življenje, zanjo ni bila lahka, gre za žensko, ki ima neizmerno življenjsko voljo, a bolečine in tegobe, ki jih ima zaradi bolezni, so prehude. In v zadnjem pogovoru z njo, smo ji na koncu zaželeli vse dobro, pa je ljubeča in skrbna, kot je, dejala: “To morate reči mojemu možu. “ Mož Marjan, ki jo vseskozi podpira in ki je z njo bil tako v lepih kot težkih trenutkih, bo ostal brez nje.

Želja po dostojanstveni smrti, ne pa po trpljenju

Alenka je takrat imela in zagotovo še vedno močno življenjsko voljo, a zaradi vseh bolečin in zdravstvenih težav, se je odločila za pomoč pri dostojanstveni smrti, samomoru. Z možem Marjanom o tem več let govorita.

Sama je dejansko pred leti razmišljala o tem na glas s sestro, takrat je Marjan to poslušal. “Meni je bilo normalno, da sta se pogovarjali o tem, da ko bo tako daleč, o nebolečem, hitrem odhodu,” nam je rekel Marjan. In po hudi okužbi nogi, težki operaciji in bolečinah, je bila Alenka še bolj trdno odločena.

“Takrat pa sem jaz resno rekla, zdaj pa grem,” nam je opisala Alenka in dodala: “Zdaj pa je dovolj tega. Ne bom trpela.”

Odločena je bila, da ne gre več na nobeno operacijo. In dejala je, da se je Marjan takrat z njo strinjal. “Seveda ni bilo nobenemu ravno prijetno pri srcu,” je še stvarno dodala.

Mož Marjan je Alenko podprl pri njeni odločitvi

Nekaj časa sta razmišljala, da bi odšla oba hkrati

Kasneje sta se pogovarjala, da bi oba odšla v smrt. Mož Marjan je to povedal tudi hčerki. Nastala je čustvena stiska, v kateri ga je hčerka opomnila, da je on tudi njen oče, tudi vnuku ni bilo vseeno. Hčerka je po besedah Alenka poudarila, da očeta hočejo imeti in ga ne bodo pustili. Da Marjan svojo Alenko neizmerno ljubi, smo videli sami pri našem obisku pri njima. Odločitev o tem, da bi odšla oba v smrt, sta opustila, odločitev o tem, da bo Alenka nekega dne prostovoljno in dostojanstveno odšla, pa je v celoti podprl. “Jaz sem rekel, ko si je urejala papirje, da ko bo tako daleč, jaz te oviral ne bom,” nam je povzel njun pogovor. Čeprav ve, da bo brez nje ostal sam, je v solzah ganjen izpostavil: “Zakaj bi se morala matrat, v muki živet, če ni potrebno oziroma če si tega ne zasluži.”

Tudi Alenka Sreš, Alenkina osebna asistentka, se strinja z Alenkino odločitvijo. Dejala nam je, da se njena varovanka najbolj boji, da bi ostala v postelji in ne bi več zmogla opraviti poti v Švico. Pogoj je namreč, da je Alenka sposobna sama priti v Švico na ustanovo.

 

O evtanaziji, pomoči pri končanju življenja bolnih, onemoglih oseb

Alenka Čurin Janžekovič je bila lani tudi naša gostja v oddaji Na glas, v kateri smo se posvetili prostovoljni evtanaziji,  pomoči pri prostovoljnem končanju življenja bolnih, onemoglih oseb. Ob tem pa smo spregovorili o razlogih za evtanazijo kot tudi razlogih proti njej. Alenka se zavzema za uzakonitev evtanazije v Sloveniji, napisala je tudi javno pismo Slovenskemu zdravniškemu društvu, Zdravniški zbornici Slovenije in Ustavnemu sodišču RS. Poleg nje je bil v oddaji tudi Andrej Pleterski iz Srebrne niti – Združenja za dostojno starost, ki je koordinator Predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.  Gostja je bila tudi  Renata Jakob Roban iz Slovenskega društva Hospic.  Gre za nevladno organizacijo z osnovnim programom oskrbe hudo bolnih oziroma ljudi z napredovalo kronično boleznijo v zaključni fazi in njihovih svojcev na domu, teh tudi v procesu žalovanja. Prizadevajo si, da bi tudi smrt, tako kot je rojstvo, postala naravni element živega, s tem pa naraven tudi odnos do umiranja in žalovanja v slovenski družbi. Naš četrti gost je bil filozof s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru Friderik Klampfer, ki predava etiko, politično in socialno filozofijo. Sodeluje pa tudi v strokovnih razpravah o evtanaziji in je med drugim avtor strokovnega članka o mitih evtanazije, v katerem se je lotil nesporazumov, pojmovanj, predstav, dejstev in drugega v povezavi z evtanazijo.

Kako je s prostovoljno evtanazijo v Sloveniji, kjer že vrsto let potekajo strokovne in laične razprave o tej res občutljivi temi za bolne, ostarele in njihove svojce, smo v oddaji Na glas govorili z različnimi gosti.

 

Naša država nima uzakonjene pomoči pri prostovoljnem končanju življenja v nasprotju z nekaterimi drugimi državami. Švica omogoča takšno pomoč tako svojim državljanom kot tudi tujcem, v Avstriji so lani še vodili postopek  sprejemanja zakona, ki na sistemski ravni dovoljuje evtanazijo za svoje državljane. Belgija je kot druga država na svetu, za Nizozemsko, sprejela zakon o prostovoljni evtanaziji leta 2002, dvanajst let za tem pa so zakon dopolnili še z možnostjo prav tako prostovoljne evtanazije za otroke, ki so neozdravljivo bolni.

Druge novice

Dodaj odgovor

Prosimo izpolnite preden nadaljujete! *

S klikom na gumb "Objavi komentar" se strinjate s pravili komentiranja.